Naravnost in ljubezen do narave sta tisti, ki nas iz mest in s cest usmerjata na pešpoti, v hribe, na kolesa in v neinvazivno prisotnost doživljanja miru. Kjer imamo izjemno raznolikost barv, vonjev, občutenj na zgolj nekaj korakih, pohodniških ali kolesarskih poteh. To je Bohinj.

Podnebne značilnosti

Območje Bohinja ima tip gorskega podnebja , saj je povprečna temperatura najhladnejšega meseca povsod pod -3°C. Za dolinski del območja je značilno podnebje nižjega gorskega sveta v zahodni Sloveniji, za višje predele pa podnebje višjega gorskega sveta. Območje je zaradi gorate okolice eden najbolj namočenih delov Slovenije. Padavinski režim je submediteranski, s primarnim viškom padavin jeseni, sekundarnim pa konec pomladi, začetek poletja. Primarni minimum je pozimi oz. v začetku pomladi, sekundarni pa poleti. Značilna je količinska razporeditev padavin. Od jugozahodnih in zahodnih grebenov se količina v smeri doline zelo hitro spreminja oziroma upada. Prvi sneg lahko zapade že oktobra, snežna odeja pa leži v dolinskem delu do 100 dni (v Ukancu in Stari Fužini).

Srednja letna temperatura za dolinsko postajo v Stari Fužini znaša 9,2°C, za Vogel 5,4°C, za Kredarico pa –1,8°C. Najtoplejši mesec je tako v dolini kot v gorah julij, najhladnejši pa v dolini januar, v gorah pa februar. Za visoko planoto Pokljuko so značilna mrazišča, kjer se v lokalnih kotlinicah zrak ekstremno ohlaja. Zaradi reliefne izoblikovanosti je na območju Bohinja pogost pojav temperaturna inverzija , katerega posledice so ekstremno nizke temperature. Če hladen kotlinski zrak ne more odtekati in ker je zaprt tudi od zgoraj, ga mora sonce kar dobro ogreti, da se inverzija razkroji, z njo pa tudi megla, ki jo navadno spremlja. Višina inverzne plasti je v Bohinju med 80 in 150 m nad dnom doline. Poleti so inverzne megle kratkotrajne, vendar pa že ob koncu avgusta lahko traja megla nad jezerom do 10. ure. Megla se pojavlja v več kot 25 % dni v letu, preko celega leta. Največ jasnih dni imata Komna in Vogel, sledijo visokogorska območja, najmanj pa jih je na dnu doline. Pri povprečnem številu oblačnih dni so razlike precej manjše, izstopajo le doline, lepše pa je v gorah. Število sončnih dni je največje na Kredarici, najmanj pa v Stari Fužini, predvsem na račun zime, ko je v gorah precej več sonca kot v dolini.

V dolini sta ob lepem vremenu značilna lokalna, dnevni in nočni veter. Podnevi se prisojna pobočja ogrejejo dosti bolj kot osojna. Ob pobočjih segreti zrak pa se dviga, ker je redkejši od okoliškega. Ob Bohinjskem jezeru se čez dan poleti pri sončnem vremenu menjata tako dolinski veter od vzhoda in jugozahodnik prek Podrte gore. Zaradi nočnega ohlajanja pobočij se tudi zrak tik nad njim ohlaja in se spušča v dno doline. Če je dolina odprta, teče po dolini navzdol dolinski veter, v zaprtih kotlinah pa se seseda in nastaja jezero hladnega zraka.

Geomorfološke in geološke značilnosti

Bohinju je dalo današnjo obliko raznovrstno in dolgotrajno kemično in fizikalno delovanje na geološko podlago, pa tudi delovanje notranjih geoloških sil – gubanja in dviganja zemeljskih plasti.

Najstarejše kamnine Bohinja so stare približno 250 milijonov let. Največjo površino pokrivajo karbonatne kamnine, ki jih sestavljajo apnenec, apnenec z rožencem in dolomit. V Bohinju najdemo številna nahajališča mineralnih surovin ter fosilov. Nekatere, še predvsem železova ruda (bobovec), so bile razlog prvih naselitev v Bohinju. Geološko najmlajši so ostanki, ki jih je v Bohinju za sabo pustil ledenik (ledeniške doline), apnenčaste usedline (ledeniške morene) in strme soteske. S tektonskim pogrezanjem je nastala bohinjska kotlina, ob prelomih so vode izoblikovale doline. Pleistocenska poledenitev je dala območju končno podobo. Lepo so vidni sledovi zlasti zadnje poledenitve pred 8.000 leti (bohinjski ali bühlski stadij).

V jedru Julijskih Alp so visokogorski grebeni z visokimi vrhovi, med katerimi je tudi naš najvišji vrh Triglav. Na jugu sta bohinjska Spodnja in Zgornja dolina z Vojami. Med gorami ležijo Dolina Triglavskih jezer, Lopučniška dolina, Velska in Mišeljska dolina. Julijske Alpe so najmanj razčlenjene na vzhodnem obrobju, kjer se razprostira zakrasela in z gozdom porasla planota Pokljuka. Skromen, močno zakrasel ostanek nekdanjega ravnika je Komna. Vzhodni del občine sega na gozdnato planoto Jelovico. Za pretežno skalnato površje so značilne kraške oblike. Z zakrasevanjem apnenčastega ledeniškega gradiva so se razvile nekakšne grbine – grbinasti travniki (npr. na Vogarju), ki so del kulturne dediščine. V steni Pršivca so obsežni podzemski labirinti. Znana sta Brezno pri gamsovi glavici in občasni bruhalnik Govic. Vse te značilnosti pa pogojujejo veliki privlačnosti območja.

Hidrološke značilnosti

Območje Bohinja je bogato s površinskimi in podzemnimi vodami.

Osrednja naravna znamenitost je Bohinjsko jezero , ki je tektonsko-ledeniškega nastanka. Jezero je pretočno, saj vanj teče reka Savica, iz njega pa reka Jezernica. Jezernica je ena izmed krajših rek Slovenije, saj se že po nekaj metrih združi s potokom Mostnica v reko Savo Bohinjko.

Triglavska jezera so najvišje ležeča jezera v Bohinjskem delu Triglavskega narodnega parka, poleg teh pa spadajo v skupino stoječih voda še jezero na Planini pri Jezeru ter barji Šijec in Goreljek na Pokljuki.

Najbolj znan in obiskan kraški izvir je slap Savica iz katerega privrejo na dan vode iz jezer, ki ležijo v dolini Triglavskih jezer. Slap Govic v južni steni Pršivca bruhne na dan ob močnem deževju, ko se voda v rovu dvigne. Visoko v dolini Suhi, ki se vrezuje v Vogarsko planoto, malo pod izvirom potoka Suha, je največje lehnjakovo slapišče v Julijskih Alpah – Vodice. Nad dnom doline Voj pada preko skalne stopnje enopramenski slap Mostnice. Na potoku Ribnica nad Srednjo vasjo sta dva slapova. Zanimivi za ogled so še slapovi Grmečica, Peračica pri Logu ter izvir Bistrice nad Žlanom.

Skozi dolino teče reka Sava Bohinjka. Izvira kot slap Savica, ki buči na dan iz pečin Komarče in se kot reka Savica v Ukancu izteka v Bohinjsko jezero. Pod mostom ob cerkvici Sv. Janeza Krstnika odteka iz jezera v šumečo Jezernico, kjer jo po nekaj manj kot 100 metrih pozdravi Mostnica. Zlijeta se v Savo Bohinjko, ki jo napajajo številni potoki, kot so Ribnica, Suha, Bistrica, Belca, Jerečica idr.

Prst in rastlinstvo

Pedološke in z njimi povezane vegetacijske značilnosti so eden izmed faktorjev privlačnosti območja Bohinja. Na bolj ali manj nagnjenih pobočjih so zastopane rendzine na apnencu in dolomitu, z njimi se prepletajo rjave pokarbonatne prsti. Tu se širijo bukovi in smrekovi gozdovi, značilen je tudi macesen, ob gozdni meji, ki sega od 1.600 do 1.800 metrov visoko, pa alpsko rušje.

Gozd pokriva dna dolin, strma pobočja in visoke planote. Svetli gozdovi preraščajo Zgornjo Komno in Fužinsko planoto, kjer so nastale z leti številne planine. Zgornjo gozdno mejo gradita macesen in smreka, ki se močno razmahne v kraških kotanjah. Viharniške oblike dreves ob gozdni meji so značilne za pas boja, predvsem na južnih pobočjih Bohinjsko-Tolminskih gora. S posegi človeka se je drevesni sestav bohinjskih gozdov iz prvotnih mešanih v okolici planin, rudišč in oglarskih kopišč, spremenil v pretežno smrekove gozdove. V gozdovih so poleg gospodarske funkcije poudarjene varovalna, hidrološka, podnebna, zootopska, rekreacijska, estetska in druge ekološke vloge gozda. V najvišjih predelih, vrhovih, slemenih in strmih pobočjih so se razvili litosoli, na njih pa se razraščajo alpske vrbe, združba čvrstega šaša s triglavskim sviščem, združba okrogolistnega mošnjaka z julijskim makom.

Zaradi svoje lege in razgibanega terena Bohinja, višinske razlike ter vpliva Sredozemskega morja in geološke podlage, so v višinskem pasu od 700 do 2.500 m različna rastišča z izredno raznoliko alpsko apneniško floro. V dolini najdemo barvito travniško floro (spomladanski svišč, arnika, zvončnice idr.). Spomladi, ko sneg izgine, se na nižjih gorah pojavi spomladanska flora (lepi čeveljc, bohinjska perunika, Clusijev svišč idr.). Fužinske gore so bogate z meliščno floro, ki se pojavi nad 2.000 metri (triglavska roža , triglavska neboglasnica, triglavski svišč, triglavski dimek idr.). Konec junija se pojavijo murke in planike. Posebno mesto imajo rastlinske vrste visokih barij, ki so nastala zaradi šotnih mahov. Na območju Bohinja najdemo veliko endemitov (kot npr. Zoisova zvončnica – Campanula zoysii, triglavski dimek – Crepis terglouensis, julijski mak – Papaver julicum, ozkolistna preobjeda – Aconitum angustifolium, modri triglavski svišč – Gentiana terglouensis), po posebnem in raznovrstnem rastlinju slovijo še posebej Črna prst, dolina Triglavskih jezer in pokljuška barja. Izjemno zgodbo nosita triglavska roža in planika – Leontopodium Alpinum.

V Bohinjskem jezeru živi 65 vrst alg.

Živalstvo

Pestrost živalskih vrst na območju Bohinja je posledica velike višinske razlike, vpliva Sredozemskega morja in geološke podlage.

Z vrstami so zelo bogate nižje živalske skupine, med katerimi je mnogo endemičnih vrst. Med vretenčarji so posebno znani planinski orel – Aquila crisaetos, ruševec – Tetrao tetrix, belka – Lagopus mutus, občasno beloglavi jastreb – Gyps fulvus.

Med divjadjo sta najbolj značilni in številni vrsti gamsa – Rupivapra rupicapra in kozoroga – Capra ibex. V obsežnih gozdovih je habitat divje mačke – Felis sylvestris, občasno rjavega medveda – Ursus arctos, velikega petelina – Tetrao urogallus , gozdnega jereba – Tetrastes bonasia , koconogega čuka – Aegolius funereus , črne žolne – Dryocopus martius , triprstega detla – Picoides tridactylus idr.

Posebna vrsta je tudi endemični metulj triglavski rjavček – Erebia pluto.

V zadnjih desetletjih so bile naseljene nekatere tuje ali že davno izumrle živali: kozorog, svizec in muflon.

Med večjimi živalmi so najbolj značilni ris, divja mačka in rjavi medved, ki so v Bohinju zelo redki. Med sesalci je potrebno omeniti kuno belico in zlatico ter planinskega zajca.

V Bohinju živi preko 80 vrst ptic.

Med kačami sta zaradi strupenosti znana modras in gad.

V Bohinjskem jezeru živi 8 vrst mehkužcev in več vrst rib, med katerimi je 5 še posebej izpostavljenih (jezerska postrv – Salmo trutta, menek – Lota lota, klen – Leuciscus cephalus, pisanec – Phoxinus phoxinus, jezerska zlatovčica – Salvelinus alpinus). Avtohtone so potočna postrv, lipan in menek.

Povezane vsebine

Za pestrost živalskega sveta v Bohinju so poskrbele ugodne okoliščine (kotlinska lega, velike višinske razlike, vpliv Sredozemskega morja in geološka podlaga). Pri nas živijo skoraj vse za gorsko okolje značilne vrste.
Vklenjen v prepadne stene Komarče, pod Triglavskimi jezeri, se bohoti slap Savica. Začetek najdaljše in druge najkrajše slovenske reke.
Visoka kraška planota Pokljuka je največje strnjeno gozdnato območje v Triglavskem narodnem parku, Prekrivajo jo večinoma smrekovi gozdovi, ki se razraščajo med 1.000 in 1.500 metri nadmorske višine.