Cerkev sv. Janeza v Bohinju, z lesenim mostom in pomolom za čolne, med leti 1916 do 1917.

Bohinjska železnica je bila najpomembnejša oskrbovalna pot severnega dela avstroogrske pete armade. Zgradili so jo deset let pred začetkom vojne. Promet je podnevi potekal do Podmelca, ponoči pa naprej do Sv Lucije. Ob progi so bila številna skladišča vojaškega materiala. Poleg potrebščin so na bojišče vozili sveže čete, z bojišča pa ranjence in vojaške enote, ki so šle na počitek v zaledje.

Komna in oskrbovalna postaja avstroogrske voske pod Bogatinskim sedlom (1803 m), povezana z žičnico Ukanc - Bogatinsko sedlo - Peski, v letu 1913

Ozkotirna vojaška železnica Bohinjska Bistrica - Zlatorog. Pomladi in poleti 1915 so iz Bohinjske Bistrice v Ukanc vozile dolge kolone vpreženih voz. Voziti in nositi so morali tudi domačini, ki so jih vojaške oblasti v ta namen mobilizirale. Vožnja z vozovi je bila zasilna rešitev, čeprav je bilo zaposlenih veliko ljudi in vprežne živine, je bil učinek premajhen. Zato so zgradili vojaško konjsko železnico (Pferdefeldbahn) Bohinjska Bistrica - Zlatorog. S prevozi so začeli pozno jeseni 1915. Vsak štiriosni vagonček sta vlekla dva konja. Vagončki so bili odprti ali zaprti. Z vsakim so lahko pripeljali 2,5 tone tovora - kar šestkrat več kot s terenskim vozilom.
Leta 1917, v četrtem vojnem letu, je vedno bolj primanjkovalo konj in konjske krme. Poveljstvo se je odločilo, da železnico elektrificira. Pri Savici so zgradili električno centralo. Tračnice so ostale iste. Progaje imela štiri napajalne odseke s transformatorji. Napajalna žica je bila na nosilcih, pritrjenih na obcestne drogove.
Ceste in vozne poti proti fronti. Predvojne ceste in poti iz Bohinja proti krnskemu pogorju niso bile kos velikemu prometu, ki je stekel ob začetku vojne z Italijo. Ker je bila velika nuja, so poleti 1915 v zelo kratkem času zgradili ustrezne poti. Delali so večinoma ruski vojni ujetniki.
Najvažnejša pot je vodila od Savice preko Komne in Bogatinskega sedla do Peskov. Zahodno od Bogatinskega sedla se je od nje odcepil krak proti planini Duple. Dolge kolone nosačev z malimi bosanskimi konjiči so vsak dan tovorile do oskrbovalnega mesta. Nosači frontnih enot so pritovorjeno blago odnašali v svoje enote. Vzdolž celotne poti so postavili leseno ali žično ograjo.
Na poti od Savice proti Krnu je promet potekal nepretrgano - tudi pozimi in ob slabem vremenu. Ustavili so ga le tedaj, ko je bila zelo velika nevarnost plazov. Kljub temu so ob snežnih neurjih vojaki večkrat zašli s poti in zmrznili, včasih pa umrli pod plazovi.
Sistem žičnic Zlatorog - Peski (Lager Krn) z odcepom v dolino Tolminke ter naprej do Mrzlega vrha in Slemena. Tovorjenje s konji je bilo premalo učinkovito in je predstavljalo samo začasno rešitev Zato so že jeseni 1915 zgradili dostavno žičnico od končne postaje konjske železnice do oskrbovalnega mesta pod Bogatinskím sedlom. Jeseni 1916 so podaljšali sistem žičnic do neposrednega zaledja bojišča na Krnu in Mrzlem vrhu.
Vmesna oskrbovalna in bivalna taborišča - "lagerji" na poti do bojišča v krnskem pogorju. Ob poti Bohinjska Bistrica - krnsko bojišče je nastalo več naselij barak, imenovanih lagerji. V njihje bivalo moštvo, ki je delalo na oskrbovalni poti. Tu so bili hlevi za vprežno živino, skladišča, bolnica, počivališča frontnih enot, urad vojne pošte, različne delavnice za popravila oborožitve in opreme, kuhinje in pekarne, vremenska opazovalnica, kapela itd.
Vojni ujetniki - glavna delovna sila v zaledju fronte. Ko se je fronta ustavila v krnskem pogorju, je bilo treba čimprej zgraditi infrastrukturo v neposrednem zaledju. Domače delovne sile je primanjkovalo. Vrzel so zapolnili z vojnimi ujetniki, večinoma Rusi.

Ruski vojni ujetniki v Ukancu

Priprave na 12. soško bitko. Ko se je septembra in oktobra 1917 pripravljala 12. soška bitka, se je življenje v neposrednem zaledju fronte precej spremenilo. Avstroogrski in nemški vojski je do zime ostalo borih pet tednov za pripravo obsežne ofenzive.
Železniške proge proti soškemu bojišču so bile obremenjene do skrajnosti. Večino tovora so prepeljali po zgornjesavski progi do Kranjske gore, po bohinjski železnici in železnici Ljubljana - Trst.
Vojaška pokopališča v Bohinju. V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča. Pokopališči v Ukancu in na Rebru še vzdržujejo, pokopališče na planini Na Kraju pa so prekopali.
Vojaško pokopališče na Rebru v Bohinjski Bistrici ima 285 označenih grobov, kjer so pokopani umrli iz obeh bistriških bolnic. Pokopališče so uporabljali od maja 1915 do konca leta 1917. Pokopanih je tudi deset ruskih vojnih ujetnikov, italijanskega vojnega ujetnika so po prvi svetovni vojni Italijani prekopali. Poleti 1945 so v grob št. 7 pokopali nemškega vojnega ujetnika. Pokopališče je bilo po prvi svetovni vojni ograjeno z leseno ograjo. Na njem je stal večji lesen križ, leta 1995 pa so postavili kamniti spomenik. Pokopališče v Ukancu leži tik ob cesti Zlatorog - Savica, pod spodnjo postajo žičnice na Vogel. Tu so pokopavali večinoma padle v krnskem pogorju, pa tudi umrle z območja Ukanca. Na pokopališču je 253 grobov. Poleg avstrogrskih so tu tudi grobovi 17 ruskih, dveh romunskih in enega italijanskega vojnega ujetnika ter enega civilnega nosača. Na pokopališču na Planini na Kraju so pokopali nekaj deset ljudi. Njihovih imen ne poznamo, menda so bili večinoma Madžari.
Vse o Bohinju med 1. svetovno vojno lahko preberete v knjigi "Bohinj 1914 - 1918 - Med fronto in zaledjem".

Vojaška maša na planini Na Kraju, 1916