Cebe Bohinj, 26. avgust 2017
Triatlon jeklenih, Bohinj

Novice

Bohinj, 27. 09. 2016
Članek Tineta Guzeja iz Poleta v razmislek

Polet
30. jubilejni Cebe triatlon jeklenih
NA RAZPOTJU

Da ne bo tale začetek v slogu prevladujočih rumenih medijev preveč revolverski, takoj razčistimo: v mislih nimamo ekstremnih sprememb, pa čeprav je triatlon jeklenih, ki je na že tradicionalno zadnjo soboto v avgustu tokrat dočakal že 30. izvedbo, namenjen nekoliko ekstremnim (na začetku pred tremi desetletji za mnoge predvsem usekanim) rekreativcem. Ne navijamo za spremembe desno namesto levo, ne usmerjamo vsebinskega kažipota z juga na sever, ne predlagamo, naj se tekači tako kot pred tridesetimi leti namesto na Velo polje povzpno vse do Kredarice, kaj še, da bi aplavdirali za to, naj udeleženci tega triatlona tako kot na vseh tradicionalnih triatlonih prvo tretjino dirke premagujejo s plavanjem in ne v kajakih. Nasprotno. Bohinjski triatlon naj ohrani vse svoje značilnosti in posebnosti. A ga skušajmo vsaj približati, če ne že vrniti h koreninam.
Ko bo in če bo triatlon namenjen predvsem dobro pripravljenim rekreativcem in ne (predvsem) vrhunskim (vsaj bivšim, če ne že še aktivnim) tekmovalcem, se bo število sodelujočih posameznikom skoraj zagotovo začelo spet povečevati. In osnovni namen je nedvomno najprej sodelovanje čim večjega števila posameznikov, ki so sami sposobni opraviti z vsemi tremi disciplinami. Sodelovanje ekip treh posameznikov, ki si po partizansko razdelijo raboto, nikakor ni in ne more biti pravi, izvirni triatlon; je samo štafetno tekmovanje ekip treh posameznikov, od katerih se vsak spopade le z eno od treh disciplin triatlona. In pika. Ne? Je mar logično in pošteno, da se med seboj, z istim vatlom časa, ki se posledično potem na(d)gradi z medaljami, pokali in nagradami, merijo in primerjajo na eni strani posameznik, ki sam zmore nadvse naporno veslanje, kolesarjenje in tek, na drugi pa ekipa treh posameznikov, od katerih vsak opravi natančno dve tretjini manj napornega dela, kot ga mora prav vsak posameznik?!
Zato navijamo za to, naj bo spet bolj v ospredju posameznik - rekreativec, ki je ob dobri fizični pripravljenosti sposoben med tremi in štirimi urami (ne da bi bil vmes na robu nezavesti) v kajaku preveslati dve dolžini Bohinjskega jezera (8 kilometrov), na gorskem kolesu premagati 16 kilometrov v daljavo in 800 metrov v višino do vznožja poti, ki na Pokljuki vodi do planine Konjščica ter potem s hojo in tekom premagati še 600 metrov nadmorske višine na 8 kilometrih razdalje do Vodnikove koče na Velem polju.
Vsaj po moje se splača potruditi in poiskati morda sploh ne tako zapleteno formulo, kako ponovno privabiti k sodelovanju tekmovalce - posameznike, in to predvsem rekreativce, saj je osip le-teh največji. Število sodelujočih štafet se zadnja leta (v ciklusih sicer) celo povečuje, zato se za njihovo številčnost ni pretirano bati. Žal šport in rekreacija vse preveč težita k profesionalizaciji ali vsaj doseganju vrhunskih rezultatov, vse preveč ljudi se želi primerjati s profiji, za čisti amaterizem skoraj ni več časa, prostora in (dobre) volje. Kdor pa na vsak način želi doseči svoj maksimum v eni sami disciplini, v kateri je najbolj doma, in mu ni dovolj, da sodeluje na kajakaških, kolesarskih ali tekaških dirkah, naj pač zbere še dva somišljenika, najboljša tekmovalca v preostalih dveh disciplinah in naj potem kot ekipa skupaj tekmujejo s časom in drugimi štafetami.
Toda vzporedno s tem omogočimo življenjski prostor tudi tistim, ki jim rekreacija ne pomeni več kot pol življenja, temveč predvsem prijetno preživljanje prostega časa in krepitev telesa ter duha, zato se želijo v normalnih pogojih pomeriti z zdravo konkurenco; s sotekmovalci, ki večinoma nikoli niso aktivno tekmovali, kaj še, da bi bili profesionalci. Sicer so že na startu tako hendikepirani, da se raje sploh ne podajo v neenakovreden boj z aktivnimi športniki in vsaj polprofesionalci, ki za nameček nimajo le nevarnega (in pogosto z nedovoljenimi in nezdravimi poživili) nabitega dinamita v mišicah, temveč imajo za povrh pod zadnjicami tudi prave plovne bolide in kolesa za več tisoč evrov.
Zato, tudi zato, in predvsem zato je iz leta v leto med tekmovalci - posamezniki tolikšen osip. Pred letošnjim triatlonom sta se mi dva znanca, ki sta se dolgo let udeleževala bohinjskih jeklenih, tokrat pa sta bila le kritična opazovalca na startu, v en glas pridušala, da ju na triatlon ne bo več, saj nista več konkurenčna, ker nimata ne super tekmovalnega čolna in ne super kolesa. »In ker je med udeleženci že polovica vsaj pol profesionalcev, triatlon izgublja dušo,« je potožil prvi, drugi pa ga je dopolnil: » Včasih so bile po tekmi krasne žurke, vsi smo se zabavali pozno v noč. Zadnja leta se vse konča, takoj ko udeleženci poberejo pokale in nagrade. Drugače pravzaprav tudi ne more biti. Saj hitijo domov, na regeneracijo, naslednji dan mnoge že čaka nova dirka, nov brezosebni boj za medalje in nagrade, kar s prvotnim namenom sodelovati in se potem prijateljsko družiti, nima več prav ničesar skupnega!« Razen »pa še prekleto res je!« ni kaj dodati.
Na jubilejnem, 30. Cebe triatlonu jeklenih zadnjo sončno soboto v pretoplem avgustu je bilo tako v čarobnem podalpskem ambientu na startu samo še 74 posameznikom, lani 80, dve leti prej je število sodelujočih prvič padlo pod sto. Leta 2012 pa je bilo prijavljenih še 136, leto prej celo 139 jeklenih junakov.

Za vse je kriv Tof
Počasi! Saj še ne dirkamo. Ta zapis smo začeli pravzaprav na koncu. Kar je tako, kot če bi se tekma začela ob Vodnikovi koči streljaj pod Triglavom, čeprav se vedno začne s startnim strelom iz puške dobrih 1300 metrov nižje ob obali Bohinjskega jezera ob slovitem mostu ob še bolj znameniti cerkvici Svetega Janeza.
Bohinjski triatlon jeklenih si je seveda izmislil Tof. Tone Fornezzi Tof. Ki si po vsem, kar je naredil za slovenski šport in rekreacijo, za Slovence in Slovenke in torej za narodov blagor, zasluži naziv sveti. Bi bil pa res kar čudež, če bi pred tremi desetletji triatlon jeklenih izumil kdo drug in ne prav Tof, ki pri svojih 82-tih letih kot zvezda danica še vedno spodbudno močno sveti v svetu športa in rekreacije.
Prvi triatlon jeklenih, ki ima ime spretno povzeto po slovitem havajskem Ironmanu, je bil že pred 32 leti, zadnjo soboto v avgustu leta 1984. Dvakrat ga vmes ni bilo, zato letos okrogla, trideseta obletnica. Na prvem je zmagal legendarni Lojze Oblak, ki je tedaj začel niz petih zaporednih zmag.
Čeprav so si informacije nekoliko protislovne, naj bi bilo že na začetku zamišljeno, da bodo tekmovalci tekli vse do Kredarice. Že tako v osnovi nekoliko nora ideja o triatlonu se je tudi v premierni izvedbi potrdila za malce noro. Cilj na Kredarici je bil vendarle postavljen previsoko. Prvo izvedbo triatlona, ki je imel namesto zdajšnjih 16 tedaj 30 kilometrov kolesarjenja, je onemogočilo slabo vreme visoko v gorah. Zato so cilj postavili nižje, na Velo polje, kjer se tekma treh disciplin tudi zdaj vedno konča. So pa tri leta pozneje, 1987, le preskusili idejo o cilju na Kredarici. Tako kot na prvih dveh je tudi na tem teku zmagal Lojze Oblak, drugi je bil Jože Rogelj, ki je dve leti zatem zabeležil prvo od petih zaporednih zmag.
Tof, ki je na letošnji jubilejni prireditvi Pod skalco za zasluge prejel tudi posebno plaketo, se še danes nekoliko čudi, da se je ideja o triatlonu, ki so ga pred tremi desetletji zmogli res le vrhunski rekreativni športniki, saj je bila rekreacija tedaj še v povojih, tako zelo prijela. In je z razvojem športa in rekreacije, za katerega je imel ob starosti Daretu Ulagi in nedavno umrlemu Mitu Trefaltu (o katerem tudi pišemo v tej številki Poleta) največ zaslug spet Tof, dobila toliko navdušencev. Letos se je triatlona ob 74 posameznikih udeležilo še 36 štafet, skupaj torej 184 tekmovalcev, pred štirimi leti še tretjino več, skupaj kar rekordnih 262 tekmovalcev, ki so sposobni opraviti s tako težko športno preizkušnjo, po mnenju mnogih celo najtežjo, kar jih pri nas namenjajo rekreativcem.
Vizionarstvo Tofove ideje ni bilo v tem, da je ob pravem času, oziroma pravilneje pred časom, ob podpori zagnanih bohinjskih turističnih delavcev in ob odločilni izvedbeni pomoči Jake Rozmana organiziral tekmo v triatlonu, ki sicer seveda ni Tofova pogruntavščina. Posebnost pa je bila v tem, da je plavanje, ki je prva disciplina klasičnega triatlona, zamenjal z veslanjem. Modro. Veliko športnih navdušencev je namreč dobrih v kolesarjenju in (gorskem) teku, le redki so tudi tako dobri plavalci, da bi se sploh upali spustiti v klasični triatlon. Tako je izvirni triatlon rezerviran bolj za vrhunske športnike in za izbrance, ki redno trenirajo to zahtevno disciplino. Tof pa je z vpeljavo kajaka namesto plavanja triatlon približal prav vsem rekreativcem, ki že sicer veliko kolesarijo in tečejo, veslanja v kajaku pa se tudi ni težko naučiti. In čeprav bohinjski triatlon jeklenih velja za eno najtežjih rekreativnih tekmovanj pri nas, sem kot povprečen rekreativec, ki nima posebnih tekmovalnih ambicij in ki nikoli ni niti sanjaril o nastopu na olimpijskih igrah, prepričan v svoj prav in trdim: triatlon jeklenih zmore vsak rekreativec s povprečnim znanjem veslanja, ki redno kolesari in teka ter ima seveda dovolj dobro splošno fizično kondicijo! Seveda z nujnim pristavkom glede spremenljivke časa: vrhunsko pripravljen triatlonec bo že pil čaj na cilju ob Vodnikovi koči, ko bo povprečen rekreativec šele sopel v hrib na dobri polovici kolesarske poti, kar je tudi približno polovica celotne triatlonske trase. Bo pa vse tri discipline zagotovo zmogel v predpisanem maksimalnem času štirih ur in pol! In ne nazadnje vsaj v disciplini, ki je namenjena vsem (dobro pripravljenim) rekreativcem, šteje samo to. Zato tudi namenoma malce provokativen poziv na začetku članka: triatlon jeklenih nazaj rekreativcem!
In kako to idejo komentira Damijan Ambrožič Kuki, ki je leta 2010 s firmo Cebe prevzel generalno sponzorstvo nad triatlonom in tako izvirno bohinjsko športno prireditev verjetno rešil pred bridkim koncem?
»Triatlon jeklenih je unikatna in izjemna prireditev. Dejstvo je, da se veslanje po jezeru, kolesarjenje in gorski tek kvalificirajo kot ekstremni športi. Vendar, če malo odmislimo tekmovalni naboj, potem je okolica in narava amfiteatra, v katerem poteka tekmovanje, tako čudovita, da najbolj šteje to, da se po končani tekmi napolnjen z gorsko energijo počutiš kot prerojen.
Triatlon jeklenih tako lahko jemlješ kot ekstremno tekmovalno preizkušnjo, lahko pa ga preprosto sprejmeš kot izjemno rekreativno prireditev, ki napolni srce in duha. In če se na koncu srečamo vsi, ki smo tekmovali, eni bolj profesionalno, drugi bolj rekreativno, ter vsi, ki so prireditev le spremljali, je to pravi praznik. In ja, veseli bomo vseh pobud, kako to enkratno športno prireditev še bolj približati prav vsem, ki bi se je radi udeležili.«
Jekleni junaki
Naj se še tako zagnano zavzemamo za čisti amaterizem, gredo na še tako rekreativno naravnanem tekmovanju v zgodovino najprej in predvsem tisti, ki najhitreje opravijo s progo. In na začetku so bili to res samo čisti rekreativci, ki so veslali, kolesarili in tekli za zabavo v prostem času, denarja si niso služili s športom, še sponzorjev najprej niso imeli. Na triatlonu so se kalili številni junaki, ki so sčasoma postali legende: Lojze Oblak, Jože Rogelj, Lojze Malnar, Janez Ambrož, Boris Juh, Metod Močnik, Zdravko Mitrič pa Alojz Hvala (prvi predsednik Triatlonske zveze), da Karla Medveščka Korla, ki je bil dolga leta gonilna sila bohinjskega triatlona in tudi edini, ki je zmogel vseh prvih dvajset triatlonov, niti pod razno ne pozabimo omeniti in se mu v imenu vseh javno od srca zahvaljujemo za vse, kar je, čeprav kot izrazit solo igralec, naredil za bohinjski triatlon. Tudi med predstavnicami ženskega spola je seznam junakinj dolg, še posebej globok poklon pa gre seveda najprej in predvsem neprekosljivi Nataši Nakrst, ki je zbrala kar enajst triatlonskih zmag!
Seznam zmagovalcev v generalni razvrstitvi zadnjih let je kar malce enoličen. Vse od leta 2011, ko je zadnjič zmagal Marjan Zupančič, ki ima sicer skupaj kar sedem zmag na domačem triatlonu (zadnja leta se žal posveča le gorskim tekom), je na vseh triatlonih zmagal biatlonec in zdaj trener mladih Janez Marič, ki je tako kot njegov dolgoletni rival Marjan Zupančič tudi doma iz Bohinja. Marič, ki je na letošnjem triatlonu s časom 2 uri 26 minut in 26 sekund (bil je najhitrejši v vseh treh disciplinah) za 42 sekund premagal drugo uvrščenega Aleša Udoviča in za 3 minute 35 sekund tretjega Jureta Čebaška, ima tudi najboljši čas vseh dosedanjih bohinjskih triatlonov. Leta 2012 je s progo opravil v 2 urah, 22 minutah in 4 sekundah. »Tako brez težav kot letos že dolgo nisem tekmoval,« nam je Janez ves nasmejan razlagal na Studorskem prevalu, s 1982 metri najvišji točki na triatlonski trasi, ko se je vračal s cilja ob Vodnikovi koči proti Konjščici. » Na rekord letos nisem šel, ves čas sem nadziral Aleša, ki se je trudil, a ni imel nobenih šans, da se mi še bolj približa,« je še povedal Janez in v isti sapi že napovedal, da bo prihodnje leto napadel še deseto zmago. Bo po številu zmag kdaj prehitel legendarno Natašo Nakrst (nekdaj tudi Kosmač)?
Zmagovalno štafeto Zupan sport so letos sestavljali kajakaš Jan Markelj, kolesar Ciril Zupan in tekač Domen Potočnik. S progo so opravili v 2 urah 16 minutah in 38 sekundah. Sicer so rekord proge leta 2013 postavili člani štafete Kavitec Simon Oven, Matej Lovše in Simon Novak s časom 2 uri, 2 minuti, 59 sekund.
Med predstavnicami nežnega spola je bila na jubilejnem Cebe triatlonu daleč najuspešnejša Ajda Radinja, ki je s časom 2 uri 51 minut in 5 sekund za dobrih 25 minut prehitela drugo uvrščeno Lucijo Podlipnik. To je bila že tretja zaporedna Ajdina zmaga.
Ste ob teh zmagovalnih časih morda pomislili, kako lahko človek s kajakom prevesla dve dolžini našega največjega jezera, zatem goni kolo vse do Pokljuke in odteče še visoko v gore? In to v času, v katerem navaden smrtnik doma v naslonjaču po TV komaj pogleda en malo daljši film?! Wau… Zamislite se… Vsaj sam sem vsako leto znova fasciniran, kako je to sploh mogoče. Brez sramu odkrito priznam, sam nad sabo sem bil vedno samovšečno zadovoljen, da sem kot precej povprečen rekreativec, ki pomanjkanje znanja in kondicije marsikdaj nadoknadi z neizmerno trmo, na prav vseh triatlonih vedno prišel do cilja. Z najboljšim časom 3 ure in pol. Da pa lahko nekdo to pot opravi v debelih dveh urah - čelado dol! Pravzaprav si zaslužijo iskrene čestitke prav vsi tekmovalci, še posebej pa pravi rekreativci, ki se udeležijo te tekme in – preživijo.
Tine Guzej

<< Arhiv novic

Kontakt

Organizator
Turizem Bohinj
Triglavska cesta 30
4264 Bohinjska Bistrica

Telefon: 04 574 75 90
Faks: 04 574 75 91
E-pošta: info@bohinj.si

Kontaktna oseba in vodja tekmovanja
Jure Sodja
Telefon: 040 572 611
E-pošta: jure.sodja@bohinj-info.com

Prijava posameznika
Prijava štafete
Natisni natisni  |  Na vrh na vrh
 

Zavarovalnica Triglav, d.d.
 
 
 

Planinsko društvo
Srednja vas

Apartmaji Pod Rodico

 

 

Razpis Trasa Zgodovina
Prijava posameznika Prijava štafete Seznam prijavljenih posameznikov Seznam prijavljenih štafet Iščem štafeto