Januar 15, 2018

Srce tekmuje in zmaga

Leto 2018 bo v Bohinju zaznamovano z visoko obletnico prvega pristopa na Triglav, na kar smo v Bohinju lahko zares ponosni. Seveda nihče ne ve, če se kakšna osvojitev naše najvišje gore ni zgodila že prej, vendar je ta prva zabeležena. Morda je kak lovec sledil svojemu ranjenemu plenu tudi že na Triglav, vendar je to vendarle malo verjetno.

Nikakor pa prvi vzponi niso bili preprosti in brezglavi. Že leto pred prvopristopniki, 1777, je skušal prvi dokumentirano osvojiti Triglav Baltazar Hacquet, veliki znanstvenik, ki je najbolj vneto proučeval minerale in botaniko in bil tudi zato zagrizen gornik. Prek planine Konjščice in Velega polja je osvojil Mali Triglav. Pot je od takrat poznana kot Bohinjski pristop. Zdi se, da je baron Žiga Zois s podporo Hacquetu vrgel rokavico drugim in jim ravno tako ponudil nagrado. Obetal si je nova spoznanja o kamninah, rudninah in mineralih.

Že naslednje leto so štirje srčni možje iz Bohinja dosegli cilj in osvojili Triglav. To so bili ranocelnik in Hacquetov učenec Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine, rudar Luka Korošec s Koprivnika, gamsji lovec Matevž Kos iz Jereke in Štefan Rožič iz Savice. Menda je bil najhitrejši Korošec, prvi med vsemi živimi in mrtvimi, ki je kdajkoli stal na vrhu Triglava, pojavlja pa se dvom o Rožičevem pristopu. Njegove inicialke namreč niso izklesane v skalo na vrhu gore, lahko pa, da jih je zabrisal čas.

Vzpon je trajal tri dni in 26. avgusta 1778 so preko Zelenega plazu dosegli vrh. Med sestopanjem v Bohinj so postavljali kamnita znamenja in tako dokumentirano markirali pot na Triglav. Hacquet naj bi z Willomitzerjem Triglav osvojil že eno leto za srčnimi možmi (1779) in izmeril višino 3018,7 m nadmorske višine. Slovenci smo se takrat uradno vpisali med alpske narode, planince in zanesenjake, ki smo z znanstvenimi odpravami in previdnostjo, načrtovanjem in zanesenjaštvom dosegli vse, kar se je
s takratno opremo in voljo dalo doseči.

Med vsemi največjimi mitološkimi vrhovi v Alpah je bil Triglav osvojen 8 let pred Mont Blancom, 22 pred Grossglocknerjem in 87 let pred Matterhornom. Morda je res, da so drugi vrhovi višji od Triglava in leta prednosti zameglijo vrednost osvojitve vrhov, vendar smo Slovenci med prvimi na svetu osvojili vse, kar smo lahko. Naša osredotočenost na vrhove, kot štirje srčni možje simbolizirajo našo planinsko tradicijo, so generacije naših planincev in plezalcev že zdavnaj dokazale na vseh celinah sveta, ko smo prvi osvajali smeri in vrhove nedosegljivega.

Slovenci smo eden največjih alpskih narodov in naš prostor in dom sta tukaj – v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah, na Pohorju, Gorjancih, Nanosu, Slavniku in Snežniku. To ve vsak Slovenec, ki rine na svoj vrh. Ampak Bohinj bo za vedno srce slovenskega gorništva.

Leto 2018 bomo Bohinjci praznovali ponosno. Naši štirje srčni možje so se pred 240 leti zapisali v gene vsakega Slovenca.

december 23, 2017

Otepovci

Na Štefanovo se v Stari Fužini in Studorju razlegata vriskanje in zvok harmonike, nato pa se v Zgornji dolini domačini na Silvestrovo ponovno razveselijo otepovcev še v Srednji vasi, Češnjici in Jereki.

Otepovci spominjajo na pustne šeme, zaradi kožuhov, ki jih neketeri nosijo pa celo na kurente, laufarje in škoromate. Niso pa nič od omenjenega, saj otepovci ne preganjajo zime, temveč voščijo srečo, blagostanje, rodovitnost in zdravje pri hiši v prihajajočem novem letu. Čeprav se šeme zdijo marsikomu grozljive, pa njihov namen ni prestrašiti zimo ali domačine. Z norčijami prinašajo veselje v hišo.

Mladi fantje so se včasih našemili, da so se še pred vojsko poveselili in pozabavali z domačini, ki so njihov prihod v hišo po ustaljenih pravilih nagradili. Danes je ritual le malo spremenjen, fantje pa niso več vezani na naborništvo. Oblačila šem se po vaseh razlikujejo. Običajno v skupini ne smejo manjkati baba in voča, fehtar, ki nabira denarne prispevke in metlar, ki je daleč »najstrašnejši« lik, ki z metlo očisti hišo vsega slabega in mimogrede še kakšnega otroka mahne po zadnji plati. Odvisno od številčnosti skupine, pa so lahko med liki še mat, ta mlada dva, lovec, dimnikar, dohtar in novo leto.

Edini, ki ni našemljen, je harmonikar, saj se otepovci radi zavrtijo po hišah. Njihov prihod je ponavadi glasen in hrup dolgo napoveduje njihovo bližanje domačiji, kjer so predvsem otroci v nestrpnem pričakovanju. Gospodar in gospodarica jih pozdravita in ponudita dobrodošlico, za popotnico pa ne sme manjkati najboljša domača klobasa, jajca in domače žganje. Če jih kdo v hišo ne spusti, se običajno domiselno pošalijo na njegov račun.

Nekoč so si nekega kmeta tako privoščili, da je moral zjutraj svoj voz na strehi razstaviti in spusti na tla. Otepanje je vesel praznični običaj, ki kaže tudi z izborom likov na bohinjski humor in povezanost lokalnih skupnosti. Včasih so se namreč, še bolj kot danes, s kakšnim posebnim likom, ki je bil takrat malo bolj med vaškimi zobmi, in s premišljeno igro še bolj izrazito ponorčevali. Otepanje je močno prisotno v vaseh Zgornje doline in postaja vse bolj zanimivo tudi za turiste in obiskovalce Bohinja.

Januar 6, 2017

Zgodovina planinstva v Bohinju

Planinstvo v Sloveniji ima izjemno zanimivo in bogato zgodovino. V klasično dobo alpinizma, ki jo označuje osvajanje najpomembnejših gorskih vrhov Evrope, vstopa s Triglavom, točneje, z njegovo bohinjsko stranjo.

PRVI VZPON NA TRIGLAV – IZVIRNO, SAMOSTOJNO IN PIONIRSKO RAZISKOVALNO DEJANJE

Triglav je pomembna  gora v evropskem in svetovnem pomenu, mogočen mejnik na jugovzhodu verige Alp, izjemen v podobi in kulturno-zgodovinskem pomenu.

Njegov vrh je bil prvič osvojen dne 26. avgusta 1778, to je 8 let pred Mont Blancom, 22 let pred Grossglocknerjem, celih 87 let pred Matterhornom ter 79 let pred ustanovitvijo prve planinske organizacije na svetu (Anglija) in 94 let pred nastankom prvega planinskega društva v Sloveniji, bohinjskih Triglavskih prijateljev. Prvi vzpon na vrh torej ni povezan z nikakršnim posnemanjem ali tekmovanjem z drugimi, temveč je izvirno, samostojno in pionirsko raziskovalno dejanje.

Čast prvih, ki so se povzpeli na vrh Triglava gre Bohinjcem (Luka Korošec, kmet in rudar s Koprivnika, Matevž Kos, rudar z Jereke, Štefan Rožič, lovec s Savice in Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine).

PRVE POTI PO GORAH IN ZOISOV KROŽEK

Potem, ko je Jože Škantar – Šest zgradil kočo na Prodih je uredil tudi prvo pot na Triglav, zavarovanje pa je dobila leta 1895, ko je dal triglavski župnik Aljaž zgraditi Aljažev stolp. Takrat je pot s Kredarice na Triglav dobila skoraj današnjo podobo. Nameščenih je bilo 34 železnih klinov in 130 m jeklenice.

Prve poti po gorah so imele gospodarski namen (rudarstvo, kmetijstvo, lov) in so služile samo domačinom. Šele prosvetljenstvo z baronom Žigo Zoisom in naravoslovcem Baltazarjem Hacquetom, ki imata obilo zaslug za pionirsko raziskovanje naših Alp, je pomenilo začetek planinske dejavnosti. Baron Zois je plačal stroške za nadelavo prvih visokogorskih poti nad Velim poljem in Dolino Triglavskih jezer. Zoisov krožek, predhodnik planinskih društev pri nas, je poskrbel za zaznamovanje teh poti, za prve markacije.

DRUŠTVO TRIGLAVSKI PRIJATELJI

Leta 1872 so v Bohinju poskušali ustanoviti društvo Triglavskih prijateljev, prvo planinsko organizacijo na slovenskem. Imeli so vse, kar potrebuje planinsko društvo: svoje ime, svojega predsednika Ivana Žana, svojo in prvo planinsko kočo pod Triglavom (»Triglavski tempelj«, ki ga je leta 1872 zgradil Jože Škantar – Šest iz Srednje vasi) ter svojo pot na Triglav. Ker pa niso imeli potrjenih društvenih pravil (to ni bilo v interesu politično najmočnejšega naroda večnacionalne Avstrijske države),  ustanovitev ni uspela. Tako je bila šele leta 1931 ustanovljena Bohinjska podružnica SPD s sedežem v Srednji vasi.

Januar 6, 2017

Zgodovina planšarstva

Planšarstvo, katerega začetki segajo v 13. stoletje, in z njim povezano sirarstvo je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime, kratka poletja so bili razlog, da so se prebivalci v večji meri ukvarjali z živinorejo (krave, koze, konje, ovce). Mleko in mlečni izdelki so bili dolga časa glavna osnova vsakdanje prehrane.

BOHINJCI SO PLANŠARSTVO RAZVILI DO POPOLNOSTI

Podatki govorijo, da je v preteklosti delovalo približno štirideset planin. Razdeljene so bile na senožetne planine, srednje planine in visoke planine. Tako so pastirji spomladi začeli pasti na  senožetnih planinah, ki so ležale najnižje. Potem so živino gnali na srednje in visoke planine, jeseni pa v obratnem vrstnem redu spet nazaj v dolino. Zaradi velike odvisnosti kmečkega gospodarstva od planšarske živinoreje se je v Bohinju vse do druge polovice 20. stoletja ohranila najstarejša oblika t.im. individualnega pastirstva.

To je oblika planšarske organizacije, v kateri ima vsak gospodar na planini svojo stajo in majerja – planšarja. Planšar je na planini živel zelo preprosto. Planšarski stanovi so se razlikovali. Stanovi na spodnjih planinah so bili pol zidani pol leseni in so imeli posebej hlev. V višje ležečih planinah pa so bili stanovi zgolj leseni, grajeni iz brun in pokriti s skodlami, ki so stali na podstavkih imenovanih »kobile«. Imeli so odprto ognjišče, shrambo (mlečnico) in skromno ležišče (medvednjek).

SIRARSTVO IN TRGOVANJE

Sirarstvo je bilo vse do sredine 19. stoletja organizirano tako, da je vsak majer na planini mleko predeloval v mlečne izdelke. V začetku maslo, kasneje skuto in sir.  Te pa Bohinjci niso uporabljali zgolj zase, ampak so z njimi tudi trgovali. Tako so maslo prodajali v Trst, od koder so se vračali z vinom in soljo. Trgovali pa niso samo z maslom pač, pa tudi z živino in lesenimi izdelki. Med mlečnimi izdelki, ki so jih predelovali na planinah, ima posebno mesto sir mohant. Ta izredno pikantni sir je v Bohinju še danes posebnost.

KAKO SO SIRARSKE ZADRUGE BOTROVALE NAPREDKU V BOHINJSKEM PLANŠARSTVU

Prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu se je zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja. Zasluge za velik napredek, ki se je zgodil  v tem času, nosi takratni župnik v Bohinjski Bistrici Janez Krstnik Mesar. Na njegovo pobudo so začeli ustanavljati sirarske zadruge. Tako je leta 1873 nastala v Bohinju prva sirarska zadruga, ki je bila prva taka zadruga na Kranjskem.

Prihod švicarskega sirarja Tomasa Hitza, ki je večkrat prihajal v Bohinj in pomagal z nasveti, je botroval nastanku sira, podobnega švicarskemu ementalcu, ki je dobil ime Bohinjski sir. Pozitivni razvoj se je nadaljeval tudi v prvi polovici 20. stoletja, kljub katastrofi prve in druge svetovne vojne. Še v času med obema vojnama so najboljše sirarje pošiljali na izobraževanje v Švico. Po drugi svetovni vojni so planine nacionalizirali. Bohinjci so se vseeno z veliko vnemo lotili obnavljanja sirarn.

Kljub vsemu pa je sirarstvo počasi zamiralo. Število planšarjev se je z leta v leto manjšalo. Danes je živih komaj še nekaj. Ena izmed rešitev, ki prihaja za njihovo ponovno oživitev, je turizem.

NAMIGI IN KORISTNE POVEZAVE

Januar 6, 2017

Vojne vihre v Bohinju

Avtor prispevka: Tomaž Budkovič

Bohinj je med prvo svetovno vojno postal etapno območje – prehodni pas med zaledjem in bojiščem. Ker leži ob bohinjski železnici in ker ni bil v dosegu italijanskega topništva, je Bohinj postal zbirališče za vojake, s katerimi so krpali izgube na soški fronti. Odtod so jih pošiljali na območje Tolmina in Krna.

Jeseni 1915 se je tu zbralo več tisoč vojakov prehodnih formacij. Mnoge so šele v Bohinju izurili za vojskovanje in jih nato poslali na bojišče. Bohinj je služil tudi kot počivališče za ranjene in bolne vojake. Bil je oskrbovalna pot za severni del 15. korpusa, to je 50. divizijo, ki je zasedala fronto od Batognice do Mrzlega vrha v krnskem pogorju.

Oskrbovalni sistem je imel več členov. Po bohinjski železnici so pripeljali vojaški material na postajo v Bohinjski Bistrici. Na mestu sedanje lesene tovarne so bila večja skladišča. Od tu so prevažali tovor, na začetku z vozovi in kasneje z ozkotirno železnico do Ukanca. Od tam so ga dostavili do vznožja Bogatinskega sedla, sprva peš in na konjih, kasneje z žičnicami. Tu je bilo oskrbovalno mesto (Fassungsstelle), kamor so prihajali nosači frontnih enot. Kasneje so podaljšali žičnice vse do frontne črte na Peskih in preko doline Tolminke do Mrzlega vrha.

OZKOTIRNA VOJAŠKA ŽELEZNICA BOHINSJKA BISTRICA – ZLATOROG

Bohinjska železnica je bila najpomembnejša oskrbovalna pot severnega dela avstroogrske pete armade. Zgradili so jo deset let pred začetkom vojne. Promet je podnevi potekal do Podmelca, ponoči pa naprej do Sv Lucije. Ob progi so bila številna skladišča vojaškega materiala. Poleg potrebščin so na bojišče vozili sveže čete, z bojišča pa ranjence in vojaške enote, ki so šle na počitek v zaledje.

Pomladi in poleti 1915 so iz Bohinjske Bistrice v Ukanc vozile dolge kolone vpreženih voz. Voziti in nositi so morali tudi domačini, ki so jih vojaške oblasti v ta namen mobilizirale. Vožnja z vozovi je bila zasilna rešitev, čeprav je bilo zaposlenih veliko ljudi in vprežne živine, je bil učinek premajhen. Zato so zgradili vojaško konjsko železnico (Pferdefeldbahn) Bohinjska Bistrica – Zlatorog. S prevozi so začeli pozno jeseni 1915. Vsak štiriosni vagonček sta vlekla dva konja. Vagončki so bili odprti ali zaprti. Z vsakim so lahko pripeljali 2,5 tone tovora – kar šestkrat več kot s terenskim vozilom.

Leta 1917, v četrtem vojnem letu, je vedno bolj primanjkovalo konj in konjske krme. Poveljstvo se je odločilo, da železnico elektrificira. Pri Savici so zgradili električno centralo. Tračnice so ostale iste. Progaje imela štiri napajalne odseke s transformatorji. Napajalna žica je bila na nosilcih, pritrjenih na obcestne drogove.

CESTE IN VOZNE POTI PROTI FRONTI

Predvojne ceste in poti iz Bohinja proti krnskemu pogorju niso bile kos velikemu prometu, ki je stekel ob začetku vojne z Italijo. Ker je bila velika nuja, so poleti 1915 v zelo kratkem času zgradili ustrezne poti. Delali so večinoma ruski vojni ujetniki.

Najvažnejša pot je vodila od Savice preko Komne in Bogatinskega sedla do Peskov. Zahodno od Bogatinskega sedla se je od nje odcepil krak proti planini Duple. Dolge kolone nosačev z malimi bosanskimi konjiči so vsak dan tovorile do oskrbovalnega mesta. Nosači frontnih enot so pritovorjeno blago odnašali v svoje enote. Vzdolž celotne poti so postavili leseno ali žično ograjo.

Na poti od Savice proti Krnu je promet potekal nepretrgano – tudi pozimi in ob slabem vremenu. Ustavili so ga le tedaj, ko je bila zelo velika nevarnost plazov. Kljub temu so ob snežnih neurjih vojaki večkrat zašli s poti in zmrznili, včasih pa umrli pod plazovi.

SISTEM ŽIČNIC ZLATOROG – PESKI (LAGER KRN)

Z ODCEPOM V DOLINO TOLMINKE TER NAPREJ DO MRZLEGA VRHA IN SLEMENA

Tovorjenje s konji je bilo premalo učinkovito in je predstavljalo samo začasno rešitev Zato so že jeseni 1915 zgradili dostavno žičnico od končne postaje konjske železnice do oskrbovalnega mesta pod Bogatinskím sedlom. Jeseni 1916 so podaljšali sistem žičnic do neposrednega zaledja bojišča na Krnu in Mrzlem vrhu.

VMESNA OSKRBOVALNA IN BIVALNA TABORIŠČA (LAGERJI)

NA POTI DO BOJIŠČA V KRNSKEM POGORJU

Ob poti Bohinjska Bistrica – krnsko bojišče je nastalo več naselij barak, imenovanih lagerji. V njihje bivalo moštvo, ki je delalo na oskrbovalni poti. Tu so bili hlevi za vprežno živino, skladišča, bolnica, počivališča frontnih enot, urad vojne pošte, različne delavnice za popravila oborožitve in opreme, kuhinje in pekarne, vremenska opazovalnica, kapela itd.

Vojni ujetniki – glavna delovna sila v zaledju fronte. Ko se je fronta ustavila v krnskem pogorju, je bilo treba čimprej zgraditi infrastrukturo v neposrednem zaledju. Domače delovne sile je primanjkovalo. Vrzel so zapolnili z vojnimi ujetniki, večinoma Rusi.

PRIPRAVE NA 12. SOŠKO BITKO

Ko se je septembra in oktobra 1917 pripravljala 12. soška bitka, se je življenje v neposrednem zaledju fronte precej spremenilo. Avstroogrski in nemški vojski je do zime ostalo borih pet tednov za pripravo obsežne ofenzive. Železniške proge proti soškemu bojišču so bile obremenjene do skrajnosti. Večino tovora so prepeljali po zgornjesavski progi do Kranjske gore, po bohinjski železnici in železnici Ljubljana – Trst.

Vojaška pokopališča v Bohinju

V Bohinju so bila tri vojaška pokopališča. Pokopališči v Ukancu in na Rebru še vzdržujejo, pokopališče na planini Na Kraju pa so prekopali. Na pokopališču na Planini na Kraju so pokopali nekaj deset ljudi. Njihovih imen ne poznamo, menda so bili večinoma Madžari. Na pokopališču na Planini na Kraju so pokopali nekaj deset ljudi. Njihovih imen ne poznamo, menda so bili večinoma Madžari.

ZANIMIVOSTI

  • Knjiga: Vse o Bohinju med 1. svetovno vojno lahko preberete v knjigi “Bohinj 1914 – 1918 – Med fronto in zaledjem”.
  • Muzejska zbirka: Muzej Tomaža Godca na Bohinjski Bistrici.
    Tematska pot: Oskrbovalno zaledje za krnsko bojišče
Januar 6, 2017

Železarski pečat

ZGODNJA DOBA

Ajdovski gradec, kamor je največji slovenski pesnik postavil svojo epsko pesnitev Krst pri Savici, v kateri na svoj pesniški način opisuje pokristjanjevanje, je tudi bogato arheološko najdišče. Lahko bi rekli, da je Ajdovski gradec simbol železarstva v Bohinju. In prav železarstvo je tisto, ki je bilo več kot 2500 let odločujoč dejavnik pri razvoju Bohinja.

Bohinj je bil naseljen že v bronasti dobi, o čemer pričajo nekatere arheološke najdbe. Arheologi so odkrili, da najstarejše naselbine v Bohinju segajo v 7. stol.pr .Kr. Na Ajdovskem gradcu so bile izkopane številne najdbe, ki pričajo, da je bil mali grič na vhodu v Bohinjsko Bistrico naseljen neprestano celo tisočletje (med 6 stol. pr.Kr. in 7. stol.n.št.). Trgovanje z železom in drugimi polizdelki je potekalo preko južnih bohinjskih hribov na primorsko stran.

Danes vemo, da je Bohinj pripadal Svetolucijski kulturni skupini, ki je imela svoje središče na Mostu na Soči. Kasneje, v 1.stol. pr. Kr., je bil Bohinj kot del Noriškega kraljestva že vključen v železarsko trgovino. Čas rimskega imperija je sicer prinesel manjšo naseljenost vendar pa je Bohinj potem, ko je bila zgrajena utrdba na Ajdovskem gradcu, ki je bila nekakšno zatočišče (refugij), postal vse pomembnejši. Bohinj je bil namreč odmaknjen od glavnih poti in zato zatočišče staroselcem, ki so v času preseljevanja bežali pred »barbarskimi« ljudstvi. Med njimi so bili tudi predniki Slovencev, ki so se najbrž od staroselcev naučili železarske obrti.

SREDNJI IN NOVI VEK

Obdobje srednjega veka v Bohinju ni dovolj poznano. Omenili smo že, da se takrat ime Bohinj prvič pojavi v pisnih virih. O samem železarstvu v tem obdobju pa nimamo veliko konkretnih podatkov. Vendar pa nam ustno izročilo, ki sicer nima zgodovinskega ozadja in po katerem naj bi koroška kneginja Hema v 11.stoletju imela v lasti železarski obrat pri Nomenju (Plavži Sv. Heme), daje slutiti, da železarstvo v tem obdobju ni zamrlo.

V 16. stoletju se je železarstvo, fužinarstvo v Bohinju izredno razmahnilo. Nastali so železarski obrati v Bistrici na Pozabljenem in v Stari Fužini (Staro kladvo). Proizvodnja železa se je zaradi vse večjih potreb spremenila, kar je bila zasluga laških kovačev, ki so se v Bohinj preselili iz Furlanije Julijske krajine. Kljub temu pa so imele fužine probleme z rentabilnostjo, zato so se lastniki večkrat menjavali.

BOHINJ IN DRUŽINA ZOIS

Leta 1777 je fužine kupil Žiga Zois, kulturni mecen, mineralog, metalurg in gospodarstvenik. Zois se je z vso vnemo posvetil ukrepom za izboljšanje gospodarskega položaja bohinjskih fužin. Staro ozko pot skozi Štenge, ki je do takrat povezovala Bohinj z ostalo Kranjsko, je dal povečati in tako je nastala 3m široka pot na desnem bregu Save.  V bohinjske obrate je uvedel nov rudarski red, s čimer je skušal izboljšati oskrbo fužin z rudo. Dal je narediti most čez potok Mostnico, ki ga danes poznamo kot Hudičev most.

S svojimi ukrepi je tudi vzpodbudi prvi vzpon na Triglav. Zois si je namreč obetal nova nahajališča rude in je vzpon sponzoriral. 26. avgusta 1778 so se tako štirje Bohinjci prvič povzpeli na vrh Triglava. Kljub številnim ukrepom pa Zois, ki je ni uspel konkurirati vse cenejšemu švedskemu in angleškemu jeklu. Poleg tega so francoske vojne še dodatno zavirale razvoj fužin. Žiga Zois je bil primoran vse svoje obrate zapustiti svojemu nečaku Karlu, ta pa svoji ženi Serafini, ki je končno fužine prodala Kranjski industrijski družbi. Ta je s fužinami upravljala do velikega požara leta 1891, v katerem so pogorele bistriške fužine. Proizvodnjo železa so po požaru prenesli na Jesenice, s čimer se je v Bohinju končalo več kot 2500 letno obdobje železarstva.

DODATNE INFORMACIJE:

Januar 6, 2017

Geologija Bohinja

Zanimiva zgodovinska dejstva in zgodbe bodo poglobile vaše razumevanje razvoja Bohinja v času in prostoru.

KAMNINE V BOHINJU

Najstarejše kamnine pripadajo werfenskim plastem in so stare približno 250 milijonov let. Največjo površino pokrivajo karbonatne kamnine, ki jih sestavljajo apnenec, apnenec z rožencem in dolomit.

V Bohinju najdemo številna nahajališča mineralnih surovin. Nekatere, predvsem železova ruda (bobovec), so bile tudi razlog prvih naselitev v Bohinju.

Geološko najmlajši so ostanki, ki jih je v Bohinju za sabo pustil ledenik (značilna »U« oblika, posebej lepo vidna v Zgornji bohinjski dolini), apnenčaste usedline (ledeniške morene) in strme soteske.

Skozi stoletja je voda izdolbla čudovita korita, ki ponekod dosegajo tudi do 20 m globine in se ponekod zožijo le na 1 meter (korita Mostnice, Ribnice, Korita Jereke, korita Grmečice).

TEKTONSKA ZGRADBA

Bohinj leži v osrčju območij, ki so tektonsko zelo prizadeta. Zaradi premikov, ki so nastajali in še nastajajo ob nastajanju Alp, najhitreje pred 25 milijoni let, je Bohinj tudi potresno aktivno področje.

MINERALNE SUROVINE

Bohinj je področje, kjer se najdemo manjša nahajališča mineralnih surovin. Tako najdemo po bohinjskih gorah (zlasti na Rudnem polju na Pokljuki) železovo rudo ali bobovec značilne rjave barve in zaobljenih oblik.
V Bohinju najdemo tudi manjše količine boksita, manganove rude, ob jezeru jezerske krede, pa tudi nekaj plasti rjavega premoga.

SLOVENSKA GEOLOŠKA POT

Slovenska geološka pot na področju Triglavskega narodnega parka povezuje 45 geoloških posebnosti.

december 31, 2016

Bohinjsko stavbarstvo in arhitektura

Bohinj skozi oči arhitektov: intuitivno znanje povezano z bogatim izročilom, uporabnostjo in jasnim namenom nevsiljivo umeščeno v razgibani svet Julijskih Alp – stavbna dediščina dokazuje, da Bohinj ni stal ob strani v kulturni zgodovini.

V Bohinju si lahko ogledate različne tipe stavbarskih in arhitekturnih mojstrovin iz različnih časovnih obdobij. Vsa pomembna nepremična dediščina je povezana s prostorom v katerem je nastala, izredno funkcionalna ter hkrati prijetna za oko. Domišljene stavbne rešitve, gradbeni materiali in poslikave so, skladno z časom nastanka, vsaj vzporedne umetnostnim tokovom na Gorenjskem, če že ne kažejo naprednih elementov. V nadaljevanju pa izpostavljamo samo nekaj zanimivih in najbolj vidnih posebnosti.

BIVALNA KULTURA BOHINJCEV

Če si želite spoznati tipično bohinjsko hišo, ki se, v primerjavi z drugimi tipi hiš, ponaša z izredno proporcionalno skladnostjo, vam priporočamo obisk Oplenove hiše v Studorju. V muzeju si lahko med drugim ogledate tudi edino še uporabljano črno kuhinjo v Bohinju. V Planšarskem muzeju najdete tipičen planinski stan, v Muzeju Tomaža Godca pa edino rekonstrukcijo usnjarske obrtne delavnice v Sloveniji.

BOHINJSKA HIŠA

Tipično Bohinjsko hišo se od drugih ločijo skladna razmerja med lesom in zidom, med polnim in praznim, med višino strehe in zidu ter med dolžino in širino hiše. Bohinjska hiša se je razvijala od zgodnje enoprostorne lesene stavbe s preddverjem (iz približno 10. stoletja), preko različnih oblik dvo- in večprostornih stavb do končne strnjene in stegnjene bohinjske domačije, ki se izkristalizira v 18. in 19. stoletju.

Pod isto streho združuje stanovanjske in gospodarske prostore. Gradbeni material sta (bila) kamen in les – obojega je v Bohinju na pretek. Lesen je bil skedenj z ganki, z lesom (skodlami) so pokrili tudi streho.

Gospodarji in gospodinje niso skrbeli samo za funkcionalnost hiše in objektov temveč tudi za njihovo lepo zunanjost – vhodna vrata so bila mogočno obokana,okna so imela kamnite okvire in bila so prekrita s kovanimi mrežami, ganki so bili umetelno rezljani, vse skupaj pa je bilo okrašeno z veliko živo pisanega cvetja (kar je še danes pogost pojav) – zlasti nageljnov. Lep primer bohinjske hiše je Oplenova hiša v Studorju.

POSEBNOSTI KMEČKIH IN GOZDARSKIH OBJEKTOV

Ko govorimo o Bohinju, nikakor ne moremo mimo enega najbolj značilnih simbolov Slovenije – kozolca ali stoga, kulturno krajino krasijo tudi seniki in svisli. V planinah pa je posebnost izpostavljen starodavni stan na kobilah ter druge stavbe, ki so nastajale v planinskih naseljih v sredogorju in visokogorju.

V dolini so bile včasih edine zidane stavbe kašče, izrednega pomena pa so tudi žage in čebelnjaki. Med stavbno dediščino izrednega pomena pa se šteje tudi najstarejša še stoječa gozdarska žičnica v Evropi in sicer Pantzova žičnica v Blatnem grabnu s Soteski.

KOZOLCI – STOGOVI – TOPLARJI

Ko govorimo o Bohinju, nikakor ne moremo mimo enega najbolj značilnih simbolov Slovenije – kozolca ali stoga, ki mu v Bohinju rečemo “stoh”. Stogovi, še posebej toplarji, razkrivajo večstoletno tesarsko tradicijo Bohinja. Enojni ali dvojni kozolci so specifično zgrajeni in prilagojeni za svojo namembnost (za sezonsko uporabo) – za sušenje v času košnje, žetve ali pa za spravilo sena. Stogovi toplarji so zračni, nadstropni, prečiščene konstrukcije in hkrati polni zanimivih tehničnih in likovnih rešitev. Kozolci stojijo v bližini naselij, nad polji in travniki, pa tudi v samih naseljih.

Ohranjena, nespremenjena namembnost in uporaba lokalnega gradiva ter izročilo potrjuje gospodarsko utemeljenost in smotrnost kozolce ter hkrati izpričuje odnos domačinov do svojega okolja.

SENIKI IN SVISLI

Seniki in svisli so manjše stavbe za spravilo sena na oddaljenejših travnikih, senožetih, rovtih in košenicah. Če so kozolci likovno dodelani in elegantno vpadljivi, potem za te stavbe velja, da so polne trdne skladnosti in ubranosti. Ponavadi so polne sena, ki čaka, da jih v zimskih mesecih kmetje odpeljejo domov za krmo. Postavljeni so na kamnit temelj, stene so zložene iz okroglih brun ali desk, vse skupaj pa je pokrito z dvokapno leseno streho.

POSELITEV PLANIN: STANOVI, HLEVI IN SIRARNE

Za planine v Bohinju so značilne lesene ali kamnite hišice in stanovi, namenjene pastirjem in planšarjem. Stanovi v visokih planinah so nadstropne enoprostorne brunarice, ki spadajo med zelo stare stavbe Osrednjih in Vzhodnih Julijskih Alp. Oblike stanov so zelo različne – se pa vedno idealno prilagajajo terenu. Stavbe so postavljene na dveh, štirih ali več stebrih (kobilah), prostor, ki s tem nastane, pa je bil namenjen zavetju za živino, ki so ga včasih zaprli z zidom. Nadstropnim stavbam so začeli zaradi večjega števila živine začeli dodajati enokapne strehe. V podstrešnem delu so shranjevali krmo. V stanu je bilo odprto ognjišče (ki je bilo v preteklosti leseno) ter pograd  in klopi, ločen prostor pa je bil namenjen shranjevanju mleka in mlečnih izdelkov.

Na zgornjih in spodnjih planinah (dober primer je dolina Voje, planina Blato, Uskovnica, ….) so nastajala pastirska “naselja”, kjer je zaradi oddaljenosti arhitektura strogo premišljena, podrejena namembnosti in uglašena z zahtevami srenjske skupnosti. Poleg stanov so postavljali tudi preproste hleve in sirarno. Sirarne (po bohinjsko sirarce) so najmlajše stavbe na bohinjskih planinah. So večje od pastirskih stanov in hlevov ter postavljene na sredo pastirskega selišča. Vedno so zidane in imajo navadno dva prostora: sirarno oziroma prostor za predelavo mleka ter klet (z zidanim koritom za slanamurjo ter police za shranjevanje sira), novejše v nadstropju celo prostore za sirarja (majarja ali majarico) ter pomočnike. Do sirarne je danes navadno napeljan vodovod, svoje dni pa so morali pastirji nositi vodo v sirarno v lémpah. V večjem prostoru je običajno ognjišče z velikim bakrenim kotlom, obešenim na vratilu.

KAŠČE

Kašče so bile zidane stavbe, ki so jih uporabljali za shranjevanje hrane in pridelkov. Zunanjost kašč si lahko ogledamo v Srednji vasi in na Ravnah.

GRAVITACIJSKE GOZDARSKE ŽIČNICE IN ŽAGE

Za spravilo lesa iz Pokljuke in Jelovice so v prejšnjem stoletju za tisti čas zelo napredne žičnice. Štiri žičnice je skonstruiral in zgradil Lambert von Pantz (med drugim tudi eno na Komarčo in drugo na Gorjuše), edina ohranjena pa je Pantzova žičnica. Pantzova žičnica je najstarejša še stoječa gozdarska žičnica v Evropi. Spodnja postaja se nahaja v Soteski ob Blatnem grabnu tik ob glavni cesti. Stara žičniška pot, ki povezuje objekte spomeniško zaščitenega žičniškega sistema je zanimiva tudi za pohodnike, saj vas najprej popelje do barij na Rovtarici, v nadaljevanju pa nad prepadna pobočja Jelovice.

Ob obilici lesa so seveda gradili tudi žage, s katerimi so obdelovali les. Lepa primera starih žag sta danes Andrejčeva žaga in mlin v Stari Fužini ter Košmrljeva žaga v Jereki.

SAKRALNA DEDIŠČINA

V Bohinju si ogledate kar deset cerkva, ki so umetnostno in zgodovinsko pomembne. Vse stojijo na mikavnih lokacijah:  sredi travnika, na koncu vasi, na vzpetinah ali pa ob obrežju jezera. Biser med njimi pa je seveda več kot 700 let stara cerkev Svetega Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru.  V vsaki vasi pa lahko najdete vsaj eno ali celo več ličnih kapelic.

Bogastvo sakralnih objektov so so freske, oljne slike, tabelne slike, kipi, rezbarski izdelki in razni umetnoobrtni predmeti v steklu, lesu, kamnu ali kovini.

Podružnične cerkvice so bolj zanimive in imajo nekaj skupnih značilnosti: imajo čebulaste zvonike, znotraj t.i. zlate oltarje, gotske freske in arhitekturne prvine; v cerkve, pokrite z macesnovimi skodlami, vstopamo skozi lope,tlakovane z rečnimi kamni in skozi portale, iz zelenega peraškega kamna. Pri Sv. Janezu in na Nemškem rovtu sta naslikana grba briksenških škofov.

Naroči se na e-novice

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. VEČ