december 23, 2017

Otepovci

Na Štefanovo se v Stari Fužini in Studorju razlegata vriskanje in zvok harmonike, nato pa se v Zgornji dolini domačini na Silvestrovo ponovno razveselijo otepovcev še v Srednji vasi, Češnjici in Jereki.

Otepovci spominjajo na pustne šeme, zaradi kožuhov, ki jih neketeri nosijo pa celo na kurente, laufarje in škoromate. Niso pa nič od omenjenega, saj otepovci ne preganjajo zime, temveč voščijo srečo, blagostanje, rodovitnost in zdravje pri hiši v prihajajočem novem letu. Čeprav se šeme zdijo marsikomu grozljive, pa njihov namen ni prestrašiti zimo ali domačine. Z norčijami prinašajo veselje v hišo.

Mladi fantje so se včasih našemili, da so se še pred vojsko poveselili in pozabavali z domačini, ki so njihov prihod v hišo po ustaljenih pravilih nagradili. Danes je ritual le malo spremenjen, fantje pa niso več vezani na naborništvo. Oblačila šem se po vaseh razlikujejo. Običajno v skupini ne smejo manjkati baba in voča, fehtar, ki nabira denarne prispevke in metlar, ki je daleč »najstrašnejši« lik, ki z metlo očisti hišo vsega slabega in mimogrede še kakšnega otroka mahne po zadnji plati. Odvisno od številčnosti skupine, pa so lahko med liki še mat, ta mlada dva, lovec, dimnikar, dohtar in novo leto.

Edini, ki ni našemljen, je harmonikar, saj se otepovci radi zavrtijo po hišah. Njihov prihod je ponavadi glasen in hrup dolgo napoveduje njihovo bližanje domačiji, kjer so predvsem otroci v nestrpnem pričakovanju. Gospodar in gospodarica jih pozdravita in ponudita dobrodošlico, za popotnico pa ne sme manjkati najboljša domača klobasa, jajca in domače žganje. Če jih kdo v hišo ne spusti, se običajno domiselno pošalijo na njegov račun.

Nekoč so si nekega kmeta tako privoščili, da je moral zjutraj svoj voz na strehi razstaviti in spusti na tla. Otepanje je vesel praznični običaj, ki kaže tudi z izborom likov na bohinjski humor in povezanost lokalnih skupnosti. Včasih so se namreč, še bolj kot danes, s kakšnim posebnim likom, ki je bil takrat malo bolj med vaškimi zobmi, in s premišljeno igro še bolj izrazito ponorčevali. Otepanje je močno prisotno v vaseh Zgornje doline in postaja vse bolj zanimivo tudi za turiste in obiskovalce Bohinja.

Januar 6, 2017

Zgodovina planšarstva

Planšarstvo, katerega začetki segajo v 13. stoletje, in z njim povezano sirarstvo je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime, kratka poletja so bili razlog, da so se prebivalci v večji meri ukvarjali z živinorejo (krave, koze, konje, ovce). Mleko in mlečni izdelki so bili dolga časa glavna osnova vsakdanje prehrane.

BOHINJCI SO PLANŠARSTVO RAZVILI DO POPOLNOSTI

Podatki govorijo, da je v preteklosti delovalo približno štirideset planin. Razdeljene so bile na senožetne planine, srednje planine in visoke planine. Tako so pastirji spomladi začeli pasti na  senožetnih planinah, ki so ležale najnižje. Potem so živino gnali na srednje in visoke planine, jeseni pa v obratnem vrstnem redu spet nazaj v dolino. Zaradi velike odvisnosti kmečkega gospodarstva od planšarske živinoreje se je v Bohinju vse do druge polovice 20. stoletja ohranila najstarejša oblika t.im. individualnega pastirstva.

To je oblika planšarske organizacije, v kateri ima vsak gospodar na planini svojo stajo in majerja – planšarja. Planšar je na planini živel zelo preprosto. Planšarski stanovi so se razlikovali. Stanovi na spodnjih planinah so bili pol zidani pol leseni in so imeli posebej hlev. V višje ležečih planinah pa so bili stanovi zgolj leseni, grajeni iz brun in pokriti s skodlami, ki so stali na podstavkih imenovanih »kobile«. Imeli so odprto ognjišče, shrambo (mlečnico) in skromno ležišče (medvednjek).

SIRARSTVO IN TRGOVANJE

Sirarstvo je bilo vse do sredine 19. stoletja organizirano tako, da je vsak majer na planini mleko predeloval v mlečne izdelke. V začetku maslo, kasneje skuto in sir.  Te pa Bohinjci niso uporabljali zgolj zase, ampak so z njimi tudi trgovali. Tako so maslo prodajali v Trst, od koder so se vračali z vinom in soljo. Trgovali pa niso samo z maslom pač, pa tudi z živino in lesenimi izdelki. Med mlečnimi izdelki, ki so jih predelovali na planinah, ima posebno mesto sir mohant. Ta izredno pikantni sir je v Bohinju še danes posebnost.

KAKO SO SIRARSKE ZADRUGE BOTROVALE NAPREDKU V BOHINJSKEM PLANŠARSTVU

Prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu se je zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja. Zasluge za velik napredek, ki se je zgodil  v tem času, nosi takratni župnik v Bohinjski Bistrici Janez Krstnik Mesar. Na njegovo pobudo so začeli ustanavljati sirarske zadruge. Tako je leta 1873 nastala v Bohinju prva sirarska zadruga, ki je bila prva taka zadruga na Kranjskem.

Prihod švicarskega sirarja Tomasa Hitza, ki je večkrat prihajal v Bohinj in pomagal z nasveti, je botroval nastanku sira, podobnega švicarskemu ementalcu, ki je dobil ime Bohinjski sir. Pozitivni razvoj se je nadaljeval tudi v prvi polovici 20. stoletja, kljub katastrofi prve in druge svetovne vojne. Še v času med obema vojnama so najboljše sirarje pošiljali na izobraževanje v Švico. Po drugi svetovni vojni so planine nacionalizirali. Bohinjci so se vseeno z veliko vnemo lotili obnavljanja sirarn.

Kljub vsemu pa je sirarstvo počasi zamiralo. Število planšarjev se je z leta v leto manjšalo. Danes je živih komaj še nekaj. Ena izmed rešitev, ki prihaja za njihovo ponovno oživitev, je turizem.

NAMIGI IN KORISTNE POVEZAVE

Naroči se na e-novice

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. VEČ