avgust 27, 2018

Ko se hribi odenejo v jesenske barve

Vsak ljubitelj gora rade volje pritrdi, da je jesen najlepši čas za obiskovanje gora. V gore nas jeseni vabi mir, predvsem pa jesenske barve, v katere se odene narava, ki dobi povsem drugo podobo. Če nas v poletnem času vabi toplo vreme in pisano gorsko cvetje, so pisani odtenki obarvanih gozdov in odmik v mirno okolje manj obljudenih poti tisto, kar nas vabi jeseni.

Za prijetnejši pohod poskrbi bolj stabilno vreme in s tem manjša možnost neviht in nevarnosti, ki jih te prinesejo. Za lepši pogled pa poskrbi čistejše ozračje ki nam ponuja še lepše razglede vrhov. Tako pravi Janez Rozman, predsednik Gorske reševalne službe Slovenije, in dodaja, da je tudi nesreč v gorah jeseni manj. V jesenskem času se pogostost intervencij umiri tudi na račun zmanjšanega obiska. Predvsem so to intervencije zaradi poškodb, pomanjkanja poznavanja terena in krajših dni, saj pohodnike prehiti noč. Težave se pojavljajo zaradi zaprtih koč, saj pohodniki mnogokrat računajo na to, da bodo zatočišče našli tam. V jesenskem času so značilne tudi intervencije zaradi izgubljenih nabiralcev gob.

Čeprav statistični podatki pravijo, da je v jesenskem času manj nesreč, pa je prav jesen tista, ki od nas terja več pozornosti za pripravo na izbrani gorski podvig.

DAN JE KRAJŠI

V jesenskem času izbiramo krajše ture, dnevi so krajši in naše poti morajo biti načrtovane tako, da nas v gorah in na neznanih poteh ne ujame noč. Med obvezno opremo sodi baterijska svetilka, za daljše ture moramo žrtvovati kakšno uro več jutranjega spanca.

V GORAH PRIDE ZIMA PREJ KOT V DOLINI

V načrtovanje svoje pohodniške ture obvezno vključite podroben pregled vremenske napovedi. Prav ta je lahko tudi odločilni dejavnik, ali se bomo na izbrani dan odpravili v gore ali raje ostali doma. Nič nenavadnega ni, da vas v senčnih legah, predvsem v pozni jeseni, že lahko pričaka sneg, na skalah pa vas lahko preseneti skrajno neugodna ledena prevleka. Jutranja zmrzal in megla sta lahko vzrok za to, da nam ob nepravilnem koraku spodrsne na kakšni korenini ali gladki skali. In če so tla še prekrita z odpadlim listjem, moramo biti dodatno previdni.

Še bolj pomembna so tudi topla oblačila. Jesenska jutra so hladnejša, hladneje je še v senčnih legah in zvečer. Nikakor ne smete pozabiti na rezervna oblačila, dodatno jopico, vetrovko, rokavice, kapo, šal in očala.

KOČE ZAPIRAJO SVOJA VRATA

Pred odhodom dobro preverite, kdaj so odprte koče na vaši poti. Jeseni namreč večina koč zapre svoja vrata, zlasti med tednom. To pomeni, da moramo s seboj vzeti dobro založen nahrbtnik, v katerem naj bosta malica in zadostna količina pijače. Prav lahko se zgodi, da se bomo na naši poti lahko zanesli samo na malico, ki jo bomo imeli s seboj.

JESENI JE V GORAH MANJ LJUDI

To je verjetno eden od razlogov, da je med pohodniki prav jesen najbolj priljubljena. Brez stalnega srečavanja večjih skupin se bomo polno naužili gorskega miru. Prav zato pa bodo nekatere poti, ne samo manj, ampak povsem neobljudene, kar pomeni, da je dobro, da imamo na naših poteh družbo in vso opremo, ki nam bo pomagala, da se ne izgubimo. Zemljevid, kompas in telefon z napolnjeno baterijo.

DODATNI NAPOTKI:

  • načrtujte turo, ki ustreza vašim sposobnostim
  • spremljajte vremensko napoved
  • visokogorje lahko kadarkoli pobeli sneg, ki je na izpostavljenih mestih hitro vzrok za zdrs
  • računajte na krajši dan in temu primerno opremo
  • pred odhodom v gore se dobro informirajte o poti in zahtevnosti ture
  • če terena ne poznate se odločite za spremstvo izkušenih gornikov, planinskih ali gorskih vodnikov
  • preverite delovanje planinskih koč (na spletni strani PZS)
  • v primeru težav ne odlašajte in pokličite 112

NAMIG ZA JESENSKI POHOD PONUJA DRUŠTVO GRS BOHINJ:

Vsako leto v mesecu oktobru GRS Bohinj organizira spominski pohod. Ture so načrtovane na območju fužinarskih planin in njihovih vrhov. Vsako leto je izbrana tura, na kateri odkrivamo manj znane predele fužinarskih planin.

Nasploh je jesenski čas v hribih in v lepem vremenu lahko čaroben. Vabljeni drugo nedeljo v oktobru, da se nam pridružite. Zbor pohodnikov bo ob 7.00 na planini Blato. Izbiro cilja ture pa prepustimo vodnikom.

april 20, 2018

Hodite po označenih poteh

Pritisk obiskovalcev na območje Triglavskega narodnega parka je velik in konstantno narašča. Pohodnikom na območju parka je na voljo več kot 800 km označenih poti, ki so zgrajene tako, da zagotavljajo odlično izkušnjo izjemnega parka – vrhunsko v razgledih in varno v koraku zaradi neutrudnega dela markacistov. Označene poti ohranjajo naravno okolje – tisto, ki nas vse vabi in tako zelo navdušuje.

Območje Triglavskega narodnega parka je izjemno priljubljen cilj številnih obiskovalcev gorskega sveta. Med njimi prevladujejo pohodniki, vse več je tudi drugih načinov obiskovanja. V planinskih postojankah letno prespi približno 50.000 ljudi. Več kot 400.000 jih obišče naravne in kulturne vrednote celotnega območja parka. V javnomnenjskih raziskavah o obiskovanju visokogorja dobra tretjina vprašanih v postojankah na območju Triglavskega narodnega parka prespi večkrat na leto, skoraj polovica vprašanih v gore zahaja vsaj enkrat na teden.

Ostre podnebne razmere, mlada in plitva prst ter večinoma krušljiva apnenčasta skala vsako poletje pogojujejo rast alpske flore. Vegetacija ob planinskih in drugih poteh je prilagojena negostoljubnim razmeram gorskega sveta. Hoja zunaj poti ni priporočljiva, ker je za naravo škodljiva, za pohodnike in obiskovalce pa nevarna.  Naravovarstveni, upravljavski in estetski vidik obiskovanja občutljivega gorskega območja zahteva spoštljivega obiskovalca, ki upošteva krhkost življenja v gorah.

Uporaba označenih poti pripomore k varovanju življenjskega prostora prostoživečih živali in k ohranjanju vedno vabljive planinske vegetacije. V gorah so tla izredno podvržena k erozijskih procesom. Hoja izven označenih poti te procese dodatno pospešuje – sem spada tudi raba bližnjic, saj zmanjšuje estetsko vrednost območja in hkrati dodatno prispeva k prej navedeni problematiki.

Sicer na videz neškodljiv korak izven označene poti, ko želimo pobrati ravno tisti zanimivi kamen, si ogledati čudovito cvetlico, fotografirati žival ali pa zgolj še hitreje doseči cilj, ob množičnem obisku postane kritičen. Triglavski narodni park je z obiskom zelo obremenjen, zato je zagotavljanje minimalnega vpliva posameznega obiskovalca na naravno okolje nujno.  Rešitev je enostavna: ostanite in doživljajte naravo na označenih poteh.

Za označevanje planinskih poti po Sloveniji prostovoljno skrbi 700 usposobljenih markacistov, ki so pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) organizirani znotraj Komisije za planinske poti. Javni zavod Triglavski narodni in PZS zgledno sodelujeta pri izvajanju svojih nalog in aktivnosti. V tem smislu je bil v Infocentru Triglavska roža Bled dne 6. aprila 2018 izveden letni zbor markacistov PZS. Javni zavod Triglavski narodni park je za udeležence organiziral vodenje po razstavi infocentra in pripravil predavanje o vlogi javnega zavoda pri vzdrževanju planinskih poti v zavarovanem območju.

Podporniki akcije Hodite po označenih poteh:

  • PZS – Komisija za planinske poti
  • PZS – Komisija za varstvo gorske narave
  • Skupnost Julijske Alpe
  • Javni zavod Triglavski narodni park
Januar 15, 2018

Srce tekmuje in zmaga

Leto 2018 bo v Bohinju zaznamovano z visoko obletnico prvega pristopa na Triglav, na kar smo v Bohinju lahko zares ponosni. Seveda nihče ne ve, če se kakšna osvojitev naše najvišje gore ni zgodila že prej, vendar je ta prva zabeležena. Morda je kak lovec sledil svojemu ranjenemu plenu tudi že na Triglav, vendar je to vendarle malo verjetno.

Nikakor pa prvi vzponi niso bili preprosti in brezglavi. Že leto pred prvopristopniki, 1777, je skušal prvi dokumentirano osvojiti Triglav Baltazar Hacquet, veliki znanstvenik, ki je najbolj vneto proučeval minerale in botaniko in bil tudi zato zagrizen gornik. Prek planine Konjščice in Velega polja je osvojil Mali Triglav. Pot je od takrat poznana kot Bohinjski pristop. Zdi se, da je baron Žiga Zois s podporo Hacquetu vrgel rokavico drugim in jim ravno tako ponudil nagrado. Obetal si je nova spoznanja o kamninah, rudninah in mineralih.

Že naslednje leto so štirje srčni možje iz Bohinja dosegli cilj in osvojili Triglav. To so bili ranocelnik in Hacquetov učenec Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine, rudar Luka Korošec s Koprivnika, gamsji lovec Matevž Kos iz Jereke in Štefan Rožič iz Savice. Menda je bil najhitrejši Korošec, prvi med vsemi živimi in mrtvimi, ki je kdajkoli stal na vrhu Triglava, pojavlja pa se dvom o Rožičevem pristopu. Njegove inicialke namreč niso izklesane v skalo na vrhu gore, lahko pa, da jih je zabrisal čas.

Vzpon je trajal tri dni in 26. avgusta 1778 so preko Zelenega plazu dosegli vrh. Med sestopanjem v Bohinj so postavljali kamnita znamenja in tako dokumentirano markirali pot na Triglav. Hacquet naj bi z Willomitzerjem Triglav osvojil že eno leto za srčnimi možmi (1779) in izmeril višino 3018,7 m nadmorske višine. Slovenci smo se takrat uradno vpisali med alpske narode, planince in zanesenjake, ki smo z znanstvenimi odpravami in previdnostjo, načrtovanjem in zanesenjaštvom dosegli vse, kar se je
s takratno opremo in voljo dalo doseči.

Med vsemi največjimi mitološkimi vrhovi v Alpah je bil Triglav osvojen 8 let pred Mont Blancom, 22 pred Grossglocknerjem in 87 let pred Matterhornom. Morda je res, da so drugi vrhovi višji od Triglava in leta prednosti zameglijo vrednost osvojitve vrhov, vendar smo Slovenci med prvimi na svetu osvojili vse, kar smo lahko. Naša osredotočenost na vrhove, kot štirje srčni možje simbolizirajo našo planinsko tradicijo, so generacije naših planincev in plezalcev že zdavnaj dokazale na vseh celinah sveta, ko smo prvi osvajali smeri in vrhove nedosegljivega.

Slovenci smo eden največjih alpskih narodov in naš prostor in dom sta tukaj – v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah, na Pohorju, Gorjancih, Nanosu, Slavniku in Snežniku. To ve vsak Slovenec, ki rine na svoj vrh. Ampak Bohinj bo za vedno srce slovenskega gorništva.

Leto 2018 bomo Bohinjci praznovali ponosno. Naši štirje srčni možje so se pred 240 leti zapisali v gene vsakega Slovenca.

september 12, 2017

Na novo označene pohodniške poti

Letos v Bohinju pohodniške poti označujemo z novimi usmerjevalnimi tablami, ki izvedbeno in oblikovno zvesto sledijo bohinjski železarsko-lesni tradicij. Podrobnejše informacije in tehnične značilnosti poti bodo predstavljene v pohodniški karti. Del nove urbane opreme, ki časti obe prej omenjeni bohinjski tradiciji, si že lahko ogledate na poučni poti skozi ostanke fužin ob Mostnici do Hudičevega mostu v Stari Fužini.

SLAPOVI RIBNICE IN AJDOVSKI GRADEC

Zanimivi pohodniški poti vas bosta z novimi usmerjevalnimi tablami popeljali do novih bohinjskih kotičkov. Na arheološki poti iz Bohinjske Bistrice do Ajdovskega gradca boste odkrivali najdišče iz železne dobe ter se spomnili na pesnitev Krsta pri Savici, ki ga je napisal največji slovenski pesnik France Prešeren. Pot od Srednje vasi do Slapov Ribnice pa vas bo očarala z naravnimi lepotami, ki jih v tišini ustvarjata voda in kamen.

september 12, 2017

40 let Bohinjske planinske poti

Bohinjsko planinsko plezalno pot, ki povezuje spodnje in zgornje bohinjske gore, so v spomin na štiri može, ki so leta 1778 prvi stopili na Triglav, začrtali že leta 1977. Pot vas pelje na 36 točk planinskih vrhov in na 8 dvatisočakov. Vsem, ki prehodijo planinski del in svoje viskogorske podvige potrdijo z zbranimi žigi v knjižici, pripadata srebrni znak in diploma, za osvojene dvatisočake pa zlati znak in diploma.

Letos mineva 40 let od začrtanja Bohinjske planinske poti, na kar sta planinski društvi iz Bohinjske Bistrice
in Srednje vasi še posebej ponosni.

POHODNIŠTVO V BOHINJU

Bohinj je vedno in za vsakogar najboljše izhodišče za podajanje v svet pod Triglavom, zato so tudi Triglav najprej osvojili Bohinjci – dovolj drzni, da so si nemara rekli, da tam zgoraj pa še niso bili, pod njim pa vsak dan. Drugače tudi ni moglo biti.

Označenih planinskih poti je v Bohinju za več kot 300 km. Bohinjske planine so prepredene s potmi. V značaju Bohinjcev je, da pogledujejo gor in rinejo “grvn”. Poleti ženejo živali in se preselijo na planine delat sir, včasih pa so po planinah iskali in kopali železovo rudo. Rudarji so v Bohinj prihajali od blizu in daleč – kot danes turisti in obiskovalci naših gora. Morda so ravno zaradi paše in rude bohinjske gore odlično in množično prepredene s pohodniškimi in planinskimi potmi?

Za številne med njimi je dovolj že dobra volja in primeren gojzar, spet druge lahko predstavljajo mnogo večji izziv. Vsakomur seveda ni treba na Triglav, saj je že sprehod ob jezeru lahko pravo doživetje barv in svetlobe, čudovitih pogledov ter idiličnih
kotičkov v oazi neokrnjene narave. Bohinj pa seveda nudi neprimerno več od jezerske idile. Podajte se do slapa Savice, skozi korita Mostnice na planino Voje, na Vogel, Pokljuko, Vodnikov razglednik … Možnosti za družine in manj zahtevne pohode so neizmerne.

Z VSO DRUŽINO V HRIBE!

Bohinjske planine so odlične za enodnevne izlete ali zanimive družinske vikende v Julijcih. Pod Triglavom so številne idilične in zavarovane planine, kjer jeseni še najbolj občutite mir in spokojnost in vas planšarsko življenje neizogibno povleče v objem drugačnih časov.

240 LET OSVOJITVE TRIGLAVA

Naslednje leto bo Bohinj praznoval 240 let osvojitve Triglava. Takrat so štirje Bohinjci ali srčni možje, kot jim rečemo
v Bohinju, prvi osvojili najvišji vrh v Sloveniji. Od takrat se je nanj povzpelo že na tisoče Slovencev in drugih ljubiteljev
gora, vendar so zdaj poti označene, zavarovane in koče polne. Vseeno pa se mora tudi danes vsak planinec spoštljivo obnašati do našega očaka, tako kot so se tudi prvopristopniki.

PAMET V ROKE IN DOBER ČEVELJ NA NOGE!

Vseeno pa moramo opozoriti, da Julijskih Alp ne gre podcenjevati. Preden se odpravite v gore najprej izberite svojim fizičnim sposobnostim primeren cilj, poskrbite za ustrezno opremo (vremenskim razmeram primerna oblačila in obutev) in okrepčilo ter vnaprej predvidite možne zaplete (da vas ujame noč ali nenapovedana nevihta…).

Seveda pa nam ni treba posebej poudarjati, da alkohol in druge psihoaktivne snovi ne sodijo na planine in v gore, da se zavarovanih rastlin ne trga in ne uničuje, da s sabo v dolino odnesete smeti, in da se v gorah obnašate spoštljivo tudi do živali in drugih obiskovalcev.

september 11, 2017

100 let preboja pri Kobaridu

Prva svetovna vojna je na naših tleh pustila neizbrisen pečat in njene sledi so v Bohinju še vedno zelo vidne. Bohinj je namreč po vstopu Italije v vojno postal pomebno oskrbovalno središče za severni del soške fronte, saj je bil prometno povezan z železnico in dovolj v zaledju bojišča, da je bil izven dosega topov. Danes je bohinjska tematska pot del Poti miru, ki poteka po ostankih soške fronte in je kot del nekdanjega oskrbovalnega zaledja fronte tako tematsko kot infrastrukturno nekakšna posebnost. Na njej ne boste videli strelskih rovov, kavern, bunkerjev in vojaških utrdb, boste pa deležni številnih vojnih zgodb.

POT MIRU IN ZGODB

Celotna pot je za pohodnike lahko tudi nekajdnevni zalogaj in nas vodi od Bohinjske Bistrice do Ukanca in nato v Krnsko pogorje ter dolino Tolminke. Pot ne preseneča samo z izjemnimi naravnimi lepotami, ki jih ponujajo Julijske alpe in Triglavski narodni park, še bolj nas zna presenetiti z izjemnimi zgodbami človeške iznajdljivosti, vztrajnosti in osebnimi usodami vojakov, ujetnikov in domačinov. Tako je tematska pot svojevrsten naravni in kulturnozgodovinski spomenik.

Pogled, ki nam na tej tematski poti seže dobrih 100 let nazaj, nam slika izjemne prizore človeških naporov. V Bohinj so namreč prihajale enormne količine vojaških zalog, orožja in opreme. Vojaki, ranjenci in ujetniki so se zgrinjali v dolino v obeh smereh. Bohinj je postal ogromen logistični center s skladišči, bolnišnicami, vojašnicami, pokopališči … Tudi civilno prebivalstvo je bilo vključeno v vojaške aktivnosti in potrebe oskrbovanja bojišča – življenja vseh Bohinjcev so se temeljito spremenila.

KAKO JE ČUDEŽ PRI KOBARIDU SPREMENIL BOHINJ

Zaradi nenasitnih potreb soške fronte, so iz Bohinjske Bistrice do Ukanca potegnili ozkotirno železnico, vagone z opremo pa
so sprva vlekli konji, vendar je vojna tudi pri konjih terjala visok davek in povečane potrebe vojske ni bilo mogoče zadovoljiti brez elektrifikacije proge, zato so na Savici postavili elektrarno in progo že leta 1917 elektrificirali. Iz Ukanca do fronte so predvsem z ruskimi ujetniki postavili razvejan sistem žičnic in poti s katerimi so po bohinjskih gorah nenehno tovorili opremo.

Promet in oskrba sta bila zelo redko prekinjena. Nekatere poti so sicer bile zavarovane z ograjami, vendar so plazovi kljub temu odnesli številna življenja. Pomen Bohinja kot oskrbovalnega zaledja za 5. armado je oktobra 1917 s čudežem pri Kobaridu popolnoma usahnil, saj se je frontna linija do konca vojne premaknila v furlansko nižino. V Bohinju je tako ostala mogočna tehnična dediščina, del nje pa ni nikoli več zaživel. Tudi ozkotirna železnica do Zlatoroga v Ukancu ni obstala, danes nanjo spominja kolesarska pot ob jezeru in je tako kot oskrbovalne poti v gorah namenjena uživanju v osrčju Triglavskega narodnega parka in zato najlepši naravni spomenik miru.

STALNA RAZSTAVA: BOHINJ IN BOHINJCI (1914-1918)

Muzej Tomaža Godca, Bohinjska Bistrica

Če se odpravljate na pohod po tematski poti oskrbovalnega zaledja soške fronte, obiščite tudi Muzej Tomaža Godca, ki je ena izmed točk na Poti miru. Tam si lahko ogledate stalno razstavo Bohinj in Bohinjci 1914 – 1918, kjer je na ogled več kot 500 avtentičnih muzejskih predmetov iz soškega bojišča s poudarkom na bohinjskem oskrbovalnem zaledju soške fronte in takratnemu življenju v Bohinju, ki je bilo fronti in vojni popolnoma podrejeno.

RAZSTAVA: NJIM, KI JUNAKI SO NAJBOLJI, SVETINJE ZLATE DAJE V DAR!

Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni

Muzej Tomaža Godca, Bohinjska Bistrica

Letos mineva 100 let od konca bojev na soški fronti, ki so zelo zaznamovali tudi Bohinj. Razstava je posvečena Gorenjcem, ki so služili v avstro-ogrski vojski in bili večkrat odlikovani. Med njimi je bil tudi Bohinjec Jožef Hribar iz Češnjice. Na razstavi bodo predstavljeni nekateri polki avstro-ogrske vojske v času prve svetovne vojne, v katerem so bili večinoma slovenski vojaki, vojaški čini in oznake avstro-ogrske vojske ter izbor odlikovanj in odlikovancev.

september 10, 2017

70 let GRS Bohinj

Letos GRS Bohinj praznuje 70 let delovanja (1947-2017). Prvo zabeleženo bohinjsko prostovoljno reševanje v gorah pa sega 200 let nazaj in velja za eno izmed prvih gorskih reševanj v Evropi, kar še dodatno priča o bogati tradiciji gorskega reševanja pri nas in o veliki požrtvovalnosti domačinov ter skrbi za sočloveka.

V 70 letih delovanja so bohinjski gorski reševalci opravili 1365 reševanj. Teritorij, ki ga pokrivajo, ima dve kritični točki, kjer se je do sedaj zgodilo največ smrtnih nesreč: skalna pregrada Komarče v poletnih mesecih in Vogel pozimi. V zadnjem obdobju se reševalne službe vse bolj usmerjajo tudi v osveščanje planincev, pohodnikov, plezalcev in smučarjev o nevarnostih v gorah in pomenu dobre opreme ter poznavanja lastnih zmožnosti.

Delo reševalcev je prostovoljno, in vse med sabo povezuje ljubezen do gora in ljudi, vendar ob vsakem reševanju in težavnih ter spremenljivih vremenskih razmerah vedno tvegajo tudi svoja življenja.

Januar 6, 2017

Zgodovina planinstva v Bohinju

Planinstvo v Sloveniji ima izjemno zanimivo in bogato zgodovino. V klasično dobo alpinizma, ki jo označuje osvajanje najpomembnejših gorskih vrhov Evrope, vstopa s Triglavom, točneje, z njegovo bohinjsko stranjo.

PRVI VZPON NA TRIGLAV – IZVIRNO, SAMOSTOJNO IN PIONIRSKO RAZISKOVALNO DEJANJE

Triglav je pomembna  gora v evropskem in svetovnem pomenu, mogočen mejnik na jugovzhodu verige Alp, izjemen v podobi in kulturno-zgodovinskem pomenu.

Njegov vrh je bil prvič osvojen dne 26. avgusta 1778, to je 8 let pred Mont Blancom, 22 let pred Grossglocknerjem, celih 87 let pred Matterhornom ter 79 let pred ustanovitvijo prve planinske organizacije na svetu (Anglija) in 94 let pred nastankom prvega planinskega društva v Sloveniji, bohinjskih Triglavskih prijateljev. Prvi vzpon na vrh torej ni povezan z nikakršnim posnemanjem ali tekmovanjem z drugimi, temveč je izvirno, samostojno in pionirsko raziskovalno dejanje.

Čast prvih, ki so se povzpeli na vrh Triglava gre Bohinjcem (Luka Korošec, kmet in rudar s Koprivnika, Matevž Kos, rudar z Jereke, Štefan Rožič, lovec s Savice in Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine).

PRVE POTI PO GORAH IN ZOISOV KROŽEK

Potem, ko je Jože Škantar – Šest zgradil kočo na Prodih je uredil tudi prvo pot na Triglav, zavarovanje pa je dobila leta 1895, ko je dal triglavski župnik Aljaž zgraditi Aljažev stolp. Takrat je pot s Kredarice na Triglav dobila skoraj današnjo podobo. Nameščenih je bilo 34 železnih klinov in 130 m jeklenice.

Prve poti po gorah so imele gospodarski namen (rudarstvo, kmetijstvo, lov) in so služile samo domačinom. Šele prosvetljenstvo z baronom Žigo Zoisom in naravoslovcem Baltazarjem Hacquetom, ki imata obilo zaslug za pionirsko raziskovanje naših Alp, je pomenilo začetek planinske dejavnosti. Baron Zois je plačal stroške za nadelavo prvih visokogorskih poti nad Velim poljem in Dolino Triglavskih jezer. Zoisov krožek, predhodnik planinskih društev pri nas, je poskrbel za zaznamovanje teh poti, za prve markacije.

DRUŠTVO TRIGLAVSKI PRIJATELJI

Leta 1872 so v Bohinju poskušali ustanoviti društvo Triglavskih prijateljev, prvo planinsko organizacijo na slovenskem. Imeli so vse, kar potrebuje planinsko društvo: svoje ime, svojega predsednika Ivana Žana, svojo in prvo planinsko kočo pod Triglavom (»Triglavski tempelj«, ki ga je leta 1872 zgradil Jože Škantar – Šest iz Srednje vasi) ter svojo pot na Triglav. Ker pa niso imeli potrjenih društvenih pravil (to ni bilo v interesu politično najmočnejšega naroda večnacionalne Avstrijske države),  ustanovitev ni uspela. Tako je bila šele leta 1931 ustanovljena Bohinjska podružnica SPD s sedežem v Srednji vasi.

Naroči se na e-novice

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. VEČ