november 13, 2018

Prva slovenska razstava o 1. svetovni vojni

28. junija leta 1914 so v Sarajevu ubili avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo. To je bil povod za prvo svetovno vojno, ki se je bliskovito širila. Z razmahom bojišča jugozahodne fronte, katere del je bila Soška fronta, je vojna zajela tudi Bohinj, ki je postal neposredno frontno zaledje. Ozemlje zahodno od tedanjega hotela Sv. Janez (blizu današnjega hotela Jezero) so zaprli za civiliste. Gibanje civilnih oseb po Bohinju je bilo strogo omejeno.

Preko Bohinja so potekale oskrbovalne poti. Za ta namen so zgradili avtomobilsko cesto do Savice, široko konjsko stezo proti Komni in speljali tovorni vzpenjači na Komno. V Ukancu je bilo naselje vojaških barak, vojake pa so morali gostiti tudi domačini v svojih hišah. Zaradi velikega števila vojakov so se pojavile številne bolezni, med njimi tudi kolera.

UNIČUJOČE POSLEDICE VOJNE

Leta 1918 se je vojna končala, posledice pa so bile za Bohinjce precej hude. Veliko mož in fantov je za vedno ostalo na bojiščih v Rusiji, na soški fronti in v Tirolah. Bohinjski greben so zasedli Italijani, ki so imeli nekaj časa položaje tik nad Spodnjo dolino, na Malem vrhu. Nova državna meja z Italijo je zadala hud udarec obetavnemu turističnemu razvoju. Odrezala je Trst in Gorico, ki sta bila pred vojno pomembno bohinjsko turistično zaledje.

O tem, kako močno je zarezala vojna v življenje v Bohinju, pričata ohranjeni pokopališči iz prve svetovne vojne, eno v Ukancu, drugo na Rebru.
Po zaslugi zbiralcev vojnega materiala, ki so na pobudo Janka S. Stuška in Tomaža Budkoviča zbrali v društvu Mali vojni muzej, spomin in opomin na vojni čas ohranja tudi zbirka v zgodovinskem muzeju Bohinja v hiši Tomaža Godca.

PRVA SLOVENSKA RAZSTAVA O PRVI SVETOVNI VOJNI JE BILA POSTAVLJENA PRAV V BOHINJU

Kot piše Anja Poštrak v zbirki Malega vojnega muzeja v Mirno spite vojaki večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918, sta predmete iz časa vojne več let prinašala z nekdanjega krnskega bojišča v dolino. »Krnsko pogorje kot nekdanje prizorišče soške fronte je namreč še danes s številnimi ostanki strelskih jarkov, bunkerjev, žičnih ograj in vojaških bivališč spomenik in opomin nekdanjega dogajanja.« Zbrani predmeti so leta 1989 postali del razstave z naslovom Muzej fronte v Julijskih Alpah v hiši Tomaža Godca. To je bila prva slovenska razstava o prvi svetovni vojni, na ogled postavljena več kot desetletje pred muzejem v Kobaridu.

»Grmenje v hribih kot nenehen opomin na vojno dogajanje je potihnilo pred več kot stoletjem, spomin nanj pa se je ohranjal tudi preko zbirateljske strasti Bohinjcev in pričujoče zbirke. Še danes je ena bogatejših pri nas, tudi zaradi svoje celovitosti in ohranjenosti, sploh pa kot pomemben doprinos k zgodovini Bohinja v tem obdobju. In kot taka spodbuja k razmišljanju o človeških stiskah in trpljenju, ki so ga morali izkusiti vojaki na obeh straneh fronte, in posledično o smiselnosti vojne«, piše kustosinja, vodja muzejev v Bohinju, Anja Poštrak.

O ZBIRKI RAZSTAVE

Zbirka šteje več kot 600 predmetov, ki pripovedujejo zgodbe o dogajanju na fonti od roba Banjške planote do Mrzlega vrha in od Krna do Rombona. Z različnimi predmeti nas vodi od zaledja z vojno propagando in reklamnimi pamfleti ter brošurami, do živilskih bonov in nakaznic, ki govorijo o pomanjkanju surovin in socialnih problemih, preko vojaške organiziranosti z železnico, žičnicami in oskrbovalnimi postajami. Iz življenja v zaledju so preko izdelkov iz lipovih palčk (okvirji za slike, križi) ohranjeni tudi spomini na ruske vojne ujetnike kot zaledno delovno silo.

Velik del zbirke je posvečen fronti v visokogorju, predvsem z orožjem in orodjem, nujnim za preživetje. Številne granate, bombe, puške, pištole, mine, bajoneti, izstrelki, razstrelilne cevi, buzdovani, sablje in metri bodeče žice so ostanki, ki pričajo o krvavih spopadih in nam govorijo o načinu bojevanja. Med orodjem v zbirki najdemo različne klešče za ščipanje bodeče žice, dleta, svedre in špice za gradnjo kavern ter več lopat, sekir in krampov. Predmeti iz kaverne nam razkrijejo vojakovo vsakdanje življenje. Teh je v zbirki kar nekaj, od manjših bolj osebnih (npr. zobna ščetka, gumbi, lesene in porcelanaste pipe, stekleničke za zdravila in črnilo …) do menažk, pivskih steklenic in jedilnega pribora. Zadnji sklop zbirke pa nas s spominskim obeležjem opomni na smrt in morijo.

Dragoceni del, ki nas povezuje s spomini na vojno, so spominske medalje, značke, prstani in kovanci ter drugi spominski predmeti, ki jih dopolnjuje fotografsko gradivo, zemljevidi in nekaj drugega dokumentarnega gradiva (razglednice, dopisnice, časopisni izrezki, brošure o vojni …).

Predmeti in zbirka kot celota so poleg svojega obsega zanimivi predvsem z dveh vidikov. Prvič zaradi okolja, iz katerega predmeti izhajajo. Gre namreč za bojišče v visokogorju, kjer so boji potekali v specifičnih razmerah. Predvsem je vojake težil hud mraz. Prvim spopadom je sledila zima z več metri snega, tako da so bila topla oprema, gorska obutev, palice, dereze ali okovani podplati, gamaše in smuči, ki so prav tako del zbirke, obvezna oprema. Na drugi strani pa so zanimivi unikatni predmeti, ki so nastali zaradi prilagajanja bivanju na fronti in ki kažejo vojakovo dušo ter človeku lastno željo po preživetju tudi v najtežjih trenutkih (npr. cedilo, narejeno iz vojaške čelade, ribežen za parmezan, izdelan iz menažke, ali svečnik, narejen iz konzerve, kot edini vir svetlobe v kaverni). Predmeti so ohranjeni zelo avtentično, za kar gre zasluga natančnemu konservatorskemu premisleku, da se na predmetih niso izvajali preveliki posegi, ki bi jih skušali vrniti v prvotno stanje.

Zbirko Malega vojnega muzeja je Gorenjski muzej dopolnil z izvirnimi kovinskimi ploščicami z lesenih križev s pokopališča padlih v prvi svetovni vojni v Ukancu, ki so bili shranjeni ob obnovitvenih delih leta 1993.

Vir: Anja Poštrak: Zbirka Malega vojnega muzeja.
Vir: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 26–29.

TEMATSKA POT MIRU (OSKRBOVALNO ZALEDJE ZA KRNSKO BOJIŠČE)

Prva svetovna vojna je na naših tleh pustila neizbrisen pečat in njene sledi so v Bohinju še vedno zelo vidne. Bohinj je namreč po vstopu Italije v vojno postal pomembno oskrbovalno središče za severni del soške fronte, saj je bil prometno povezan z železnico in dovolj v zaledju bojišča, da je bil izven dosega topov.

Danes je bohinjska tematska pot del Poti miru, ki poteka po ostankih soške fronte in je kot del nekdanjega oskrbovalnega zaledja fronte tako tematsko kot infrastrukturno nekakšna posebnost. Na njej ne boste videli strelskih rovov, kavern, bunkerjev in vojaških utrdb, boste pa deležni številnih vojnih zgodb.

POT MIRU IN ZGODB

Celotna pot je za pohodnike lahko tudi nekajdnevni zalogaj in nas vodi od Bohinjske Bistrice do Ukanca in nato v Krnsko pogorje ter dolino Tolminke. Pot ne preseneča samo z izjemnimi naravnimi lepotami, ki jih ponujajo Julijske Alpe in Triglavski narodni park, še bolj nas zna presenetiti z izjemnimi zgodbami človeške iznajdljivosti, vztrajnosti in osebnimi usodami vojakov, ujetnikov in domačinov. Tako je tematska pot svojevrsten naravni in kulturnozgodovinski spomenik.

Pogled, ki nam na tej tematski poti seže dobrih 100 let nazaj, nam slika izjemne prizore človeških naporov. V Bohinj so namreč prihajale enormne količine vojaških zalog, orožja in opreme. Vojaki, ranjenci in ujetniki so se zgrinjali v dolino v obeh smereh. Bohinj je postal ogromen logistični center s skladišči, bolnišnicami, vojašnicami, pokopališči … Tudi civilno prebivalstvo je bilo vključeno v vojaške aktivnosti in potrebe oskrbovanja bojišča – življenja vseh Bohinjcev so se temeljito spremenila.

julij 2, 2018

Razvoj prometa z roko v roki z razvojem turizma v Bohinju

Prihod železnice

»Nova alpska železnica je velikemu svetu odprla vrsto skrivnih naravnih lepot, prave bisere stvaritve, ki so bili do sedaj zaradi svoje odmaknjenosti in često težke dostopnosti zelo malo znani. Brez dvoma pa je med najlepšimi biseri čudežne krone matere narave prekrasni Bohinj. Mogočni vršaci obkrožajo njegove dohode, kot da čuvajo skrivnostno pravljično deželo. Toda železni parni konj, ki povezuje dežele, se ni pustil ovirati – prekopal se je skozi stene vršacev, premestil hudournike in prepade in si utrl pot v pravljično deželo slovenske Švice.«

Wochein, ilustrirani turistični prospekt, 1907, str. 1

S slovesno otvoritvijo, na kateri je bil navzoč prestolonaslednik Franc Ferdinand, so 19. junija leta 1906 progo Jesenice–Trst odprli za promet. Štiri dni kasneje se je že začel redni promet s štirimi potniškimi vlaki dnevno v obe smeri.

Izgradnjo bohinjske železnice (izsek Jesenice–Trst) v letu 1906 lahko brez zadržkov poimenujemo velika prelomnica v razvoju turizma v Bohinju. Bohinj je z železnico postal bolj dostopen in s tem bolj zanimiv za obiske turistov, to pa je odprlo vrata za razvoj turistične dejavnosti v Bohinju. Ni naključje, da je leto po otvoritvi nastalo Turistično društvo, ki ga smatramo za začetek organiziranega turizma v Bohinju.

Nove možnosti, nova ponudba in nove ideje

Pozimi 1909–1910 je tržaška direkcija državne železnice organizirala ob nedeljah in praznikih poseben športni vlak iz Trsta. Karte za vlak so prodajali po nižji ceni. Z vlakom je pogosto prišlo več kot 1.000 Tržačanov. Pojavili so se domači izvoščki (fijakarji). Na zahtevo Deželne zveze je radovljiško okrajno glavarstvo zahtevalo označitev voz s številkami in uvedbo fijakarske tarife.

Prvi omnibus (tedanje ime za avtobus) za 10 potnikov je redno vozil v Bohinj že v času gradnje predora. Poleti 1911 so v dogovoru z Ministrstvom za javna dela vpeljali vožnjo z omnibusi do jezera. Za bolj prijetno, malce drugačno pot od Ribčevega Laza do Ukanca je poskrbela Bogomila, čoln, ki je dvakrat dnevno prevažal ljudi od cerkve sv. Janeza do Ukanca in nazaj.

Z vlakom na Triglav

V začetnem navdušenju po odprtju proge se je porodila tudi ideja o gradnji železniške proge na Triglav. Leta 1907 sta dr. inž. Fritz Steiner in inž. M. Klodič (z nadimkom Planinski) skupaj izdelala načrt v dveh različicah. Izhodišče je bilo v obeh primerih železniška postaja Bohinjska Bistrica. Po eni različici naj bi speljali cesto severno od Save, po trasi bivše ozkotirne železnice, za sv. Janezom, ter preko Uskovnice na Velo polje. Naprej bi vozila na vrh Triglava žičnica.

Druga različica je predvidevala ozkotirno adhezijsko progo od železniške postaje Bohinjska Bistrica do doline Voj. Od tod bi tekla zobata železnica preko Velega polja, Kredarice do tik pod vrhom Triglava. Zobate železnice so tedaj že obratovale drugod po alpskih deželah. Med Kredarico in vrhom Triglava naj bi železnica potekala predvsem pod zemljo. Julija 1907 je železniško ministrstvo podelilo koncesijo dr. inž. Steinerju, da bi pričel s tehničnimi predpripravami. Na srečo projekta niso nikoli uresničili; verjetno ni bilo denarja zanj.

Ozkotirna vojaška železnica Bohinjska Bistrica–Ukanc (Zlatorog)

Pomladi in poleti leta 1915 so iz Bohinjske Bistrice do Zlatoroga v Ukanc vozile dolge kolone vprežnih voz. Vožnja z vozovi je bila zasilna rešitev, čeprav je bilo zaposlenih veliko ljudi in vprežne živine, je bil učinek premajhen.

Zato so 6. oktobra 1915 začeli graditi vojaško konjsko železnico (Pferdefeldbahn) Bohinjska Bistrica – Ukanc (Zlatorog). Ozkotirno železnico je jeseni 1915 zgradila avstro-ogrska armada, njena 8. železniška četa iz železniškega polka. Tir so položili na južnem robu obstoječe ceste. Proga je bila dolga 13 kilometrov, široka 60 cm z nagibom 6%. Vseh tirov z izogibališči (pet izogibališč) vred je bilo 15,7 kilometra. Zmogljivost proge je bila 200 ton dnevno. S prevozi so začeli pozno jeseni leta 1915.

Leta 1917, v četrtem vojnem letu, je vedno bolj primanjkovalo konj in konjske krme. Poveljstvo se je odločilo, da železnico elektrificira. Zgradili so novo električno centralo pri Savici. Od elektrarne do železniške postaje Bohinjska Bistrica so speljali daljnovod z aluminijastimi žicami. Elektrifikacija ozkotirne vojaške železnice je potekala med 30. aprilom in 27. julijem 1917. Do Ukanca in nazaj je dnevno vozilo pet vlakov, od tega dva poštna. Vožnja v eno smer je trajala dve uri. Avstro-ogrska vojska je železnico upravljala do 4. novembra 1918.

Dve leti po vojni so še vozili turiste do jezera, nato pa so ozkotirno železnico v letu 1920 podrli. Ostalina nekdanje železniške povezave do Ukanca še vedno leži pod muljem na dnu Bohinjskega jezera, kamor je leta 1917 po iztirjenju v jezero padel transportni vlak za oskrbovanje vojakov na Soški fronti.

Vir: Knjiga BOHINJ, leto 1914–1918 med fronto in zaledjem (Tomaž Budkovič)

Z začetki razvoja vzporedno tudi želja po zaščiti

Dve leti po tem (leta 1908), ko je železnica odprla Bohinj v svet, v času nacionalnega boja med Slovenci in Nemci, je slovenski znanstvenik, naravoslovec in seizmolog dr. Albin Belar predlagal, da bi dolino Triglavskih jezer zavarovali. S tem bi nastalo prvo zavarovano območje na področju današnje Evrope. Kljub temu, da je komisija pozitivno ocenila predlog, ideja ni bila sprejeta. Vendarle ni zamrla, leta 1924 je bil z ustanovitvijo Alpskega varstvenega parka zaščiten del območja Triglavskega narodnega parka, ki so ga z obsegom bližnje okolice Triglava in doline Triglavskih jezer leta 1961 preimenovali v Triglavski narodni park, ki spada med najstarejše evropske parke.

Prevoz včasih in danes

Danes smo z avtobusom iz Bohinja v Lescah v slabih 40 minutah. Še pred dobrimi 60. leti bi si morali vzeti za to pot bistveno več časa. Omnibus je tedaj odpeljal iz Bohinjske Bistrice ob 5.45 uri in prispel na železniško postajo v Lescah ob 8.30 uri. Cena prevoza brez prtljage je stala 2 kroni. Tudi razdalja od Bohinjske Bistrice do Zlatoroga je bila za omnibus velika. Iz Bistrice je odpeljal npr. ob 14.10 in v Zlatorog prispel ob 15.40 uri.

PROMET DANES

maj 17, 2018

4 triglavske rože za 4 srčne može

Vsaka generacija ima svoje znanje. Nekaj ga vsak letnik človeških cvetk seveda podeduje, če ima to srečo. Večino »pameti« pa si moramo med življenjem sami pridobiti. Poznavanje cvetlic in zeli je nekaterim sicer položeno v zibelko in kolikor lahko »takšnim« zavidamo, pa smo lahko ravno tako hvaležni vsem, ki že dvanajsto leto ustvarjajo Mednarodni festival alpskega cvetja.

BOHINJ JE POPOLNA ZIBEL ZA ROJSTVO FESTIVALA CVETJA

V Bohinju imamo to srečo, da smo lahko na strani botaničnih poznavalcev ali pa povsem nevednih laikov in si vendarle kadarkoli oboji delimo enako navdušenje nad silno pestrostjo rastlinskega bogastva Bohinja. Bohinj ves čas in povsod cveti. V grobem lahko to razkošje omejimo na dva tisoč metrov višinske razlike, na alpsko in primorsko stran, na sončne in senčne lege, na zimo in pomlad, ki ravno tako hodita z roko v roki, kot hodijo gozd, travniki in skalovje. Botanikom v tako pestri pokrajinski in klimatski mavrici zagotovo ne zmanjka navdiha.

Kam bolj bi torej sodil tovrsten festival, če ne ravno v Bohinj in kje bolj bi v evropskih Alpah lahko našel primernejše mesto? Mi smo medtem lahko v tem paradižu poznavalci ali nevedneži in ni ga med nami, ki ga s pestrim programom, festival ne bi še česa novega naučil. Seveda, oči in ušesa moramo imeti ves čas odprta.

KAJ PA IMAJO SKUPNEGA CVETJA IN ŠTIRJE SRČNI?

Zgodbo o štirih srčnih možeh dobro poznamo. Letos se bomo z njo srečali še v nešteto oblikah, ta pa je nekoliko posebna in barvita.

Kaj povezuje štiri srčne može s štirimi triglavskimi rožami – poleg številke, seveda? In ravno te so varljive. Botanik Hacquet bi skoraj priplezal tja gor malce pred našimi Bohinjci. Ampak pri toliko cvetočih bohinjskih lepoticah in vsaj štirih jeklenih možeh so številke odveč. Recimo, da so triglavske rože najmanj štiri. Najmanj zato, ker ima Triglav tri glave in če ima nekdo tri glave, ima lahko tudi vsaj tri rože po glavi, ne pa štiri za može, ki so prvi stopili nanj. Morda jih lahko najdemo…

PANTEON BOHINJSKIH ROŽIC

Vsekakor je Triglav med tistimi najvišjimi nacionalnimi vrhovi, ki nosijo svoje ime v največ rožah. Triglavska roža je med prvimi, pa triglavski dimek, triglavska neboglasnica in triglavski svišč. Nikakor seveda ne smemo pozabiti na druge čudovite cvetlice, ki so ali endemične ali pa preprosto tako izjemne in neponovljive, da nosijo svoje bohinjsko ime. Takšna je bohinjska perunika (Iris pallida cengialti vochinensis) – božanskega imena.

Perun je kot naš Triglav med bogovi največji in če si mitologijo interpretiramo kot nam paše, potem je Perun tudi tisti, ki dela dež in vsi vemo, da ga zna nekdo zelo dobro delati ravno v Bohinju. Iris pa lahko kot grško boginjo povežemo z mavrico in torej ne preseneča v nebo vpijoče dejstvo, da je bohinjska perunika s svojimi simboličnimi pomeni poimenovana po bistroumni dovzetnosti botanika Alfonza Paulina. Če bi našo peruniko poznali Francozi, bi Bohinj zagotovo poskušali zavzeti v imenu francoske krone, ker je iris tista heraldična lilija, ki jo pač v grbu častijo Francozi.

IZJEMNA RAZNOVRSTNOST IN ZAPUŠČINA ZOISOV

Med ostalim cvetličnim bogastvom Bohinja je celo 40 orhidej. Marsikatera izmed njih bi lahko bila poimenovana po tem koščku sveta, imamo pa zato vsaj še dve zveneči cvetlici, ki nosita imeni po precej znamenitima možema. Ta dva sta v naših krajih pustila velik pečat in se tudi s cvetlicami zapisala v naše naravno bogastvo. Ena izmed njih je Zoisova zvončica. Ime nosi po bratu enega izmed največjih in najplodnejših slovenskih mecenov ter ljubitelju vsega lepega na kranjskem, najbolj pa prirodnega bogastva.

Industrialec Zois je v Bohinju podpiral raziskovanje in odkrivanje triglavskega pogorja. Financiral je številne odprave v gore in tudi štiri srčne može, ki so prvi prilezli na vrh Triglava. Podpiral pa je tudi Hacquetove odprave, poskuse osvojitve Triglava in prirodoslovna raziskovanja. Zoisova zvončica nosi ime po Karlu, Žigovem bratu, ki je bohinjske gore in floro neizmerno ljubil, nepopisljivo ljubezen do našega konca pa nam ni zapustil v enaki meri, kot jo je sam doživljal. Njegovo dediščino lahko občudujemo v verjetno prvem botaničnem vrtu pri nas – gradu Brdo pri Kranju in v imenitnem herbariju s preko dva tisoč rastlinami. Sicer se pa poleg čudovite zvončice po njem imenuje tudi Zoisova vijolica, ampak to ni več bohinjska zgodba.

Dva Zoisa sta botrovala še drugima dvema, ki sta bohinjsko ime in naravno bogastvo ponesla v svet. Balthasar Hacquet in Valentin Vodnik. Za njiju pa se bo še kdaj našel prostor.

BOTANIČNI VRTOVI BOHINJA

Botanično bogastvo Bohinja si med Mednarodnim festivalom alpskega cvetja oglejte sami tudi v naravnih botaničnih vrtovih Črne prsti, Velega polja, na Goričici in vseh bohinjskih planinah. Doživite to razkošje kot so ga Zoisi in Hacqueti. Med bohotnimi cvetočimi travniki v dolinah so gorski vrtovi med festivalom popolnoma intimni in predstavljajo najgloblji botanični odklop. Zberite pogum in se prijavite na kakšno izmed festivalsko najbolj nepozabnih izkušenj po rastlinskem bogastvu Bohinja.

Bohinj cveti!

 

Januar 15, 2018

Srce tekmuje in zmaga

Leto 2018 bo v Bohinju zaznamovano z visoko obletnico prvega pristopa na Triglav, na kar smo v Bohinju lahko zares ponosni. Seveda nihče ne ve, če se kakšna osvojitev naše najvišje gore ni zgodila že prej, vendar je ta prva zabeležena. Morda je kak lovec sledil svojemu ranjenemu plenu tudi že na Triglav, vendar je to vendarle malo verjetno.

Nikakor pa prvi vzponi niso bili preprosti in brezglavi. Že leto pred prvopristopniki, 1777, je skušal prvi dokumentirano osvojiti Triglav Baltazar Hacquet, veliki znanstvenik, ki je najbolj vneto proučeval minerale in botaniko in bil tudi zato zagrizen gornik. Prek planine Konjščice in Velega polja je osvojil Mali Triglav. Pot je od takrat poznana kot Bohinjski pristop. Zdi se, da je baron Žiga Zois s podporo Hacquetu vrgel rokavico drugim in jim ravno tako ponudil nagrado. Obetal si je nova spoznanja o kamninah, rudninah in mineralih.

Že naslednje leto so štirje srčni možje iz Bohinja dosegli cilj in osvojili Triglav. To so bili ranocelnik in Hacquetov učenec Lovrenc Willomitzer iz Stare Fužine, rudar Luka Korošec s Koprivnika, gamsji lovec Matevž Kos iz Jereke in Štefan Rožič iz Savice. Menda je bil najhitrejši Korošec, prvi med vsemi živimi in mrtvimi, ki je kdajkoli stal na vrhu Triglava, pojavlja pa se dvom o Rožičevem pristopu. Njegove inicialke namreč niso izklesane v skalo na vrhu gore, lahko pa, da jih je zabrisal čas.

Vzpon je trajal tri dni in 26. avgusta 1778 so preko Zelenega plazu dosegli vrh. Med sestopanjem v Bohinj so postavljali kamnita znamenja in tako dokumentirano markirali pot na Triglav. Hacquet naj bi z Willomitzerjem Triglav osvojil že eno leto za srčnimi možmi (1779) in izmeril višino 3018,7 m nadmorske višine. Slovenci smo se takrat uradno vpisali med alpske narode, planince in zanesenjake, ki smo z znanstvenimi odpravami in previdnostjo, načrtovanjem in zanesenjaštvom dosegli vse, kar se je
s takratno opremo in voljo dalo doseči.

Med vsemi največjimi mitološkimi vrhovi v Alpah je bil Triglav osvojen 8 let pred Mont Blancom, 22 pred Grossglocknerjem in 87 let pred Matterhornom. Morda je res, da so drugi vrhovi višji od Triglava in leta prednosti zameglijo vrednost osvojitve vrhov, vendar smo Slovenci med prvimi na svetu osvojili vse, kar smo lahko. Naša osredotočenost na vrhove, kot štirje srčni možje simbolizirajo našo planinsko tradicijo, so generacije naših planincev in plezalcev že zdavnaj dokazale na vseh celinah sveta, ko smo prvi osvajali smeri in vrhove nedosegljivega.

Slovenci smo eden največjih alpskih narodov in naš prostor in dom sta tukaj – v Julijskih Alpah, Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah, na Pohorju, Gorjancih, Nanosu, Slavniku in Snežniku. To ve vsak Slovenec, ki rine na svoj vrh. Ampak Bohinj bo za vedno srce slovenskega gorništva.

Leto 2018 bomo Bohinjci praznovali ponosno. Naši štirje srčni možje so se pred 240 leti zapisali v gene vsakega Slovenca.

december 27, 2017

Cvetlično bogastvo Bohinja

“Čeprav sem goro Triglav že več kot enkrat skoraj docela zavzel, kakor tudi njegovo okolico, si vendar ne morem domišljati, da mi je prišla kaj več kot komaj tretjina tamkajšnjih redkih rastlin pred oči. Zakaj moji opravki mi niso omogočali kaj več kot samo kratek čas tamkaj bivati. O, kolikokrat sem si želel, da bi tu leto dni bival kot pastir, da bi mogel to s cvetkami bogato pokrajino večkrat prehoditi! Koliko redkih rastlin, ki mi sicer ne bodo prišle pred oči, bi mogel tamkaj odkriti! To mogočno in visoko gorovje ima množico različnih klim, zato se nahajajo tam tako raznovrstne rastline! Oni del, ki je obrnjen proti morju, vedno obseva vroče sonce. Nasprotno pa severna plat nima skoraj nič sonca v tesnih dolinah …”

Tako navdušeno je pisal o botaničnem bogastvu bohinjskih gora Bretonec Balthazar Hacquet (1739 ali 1740 – 1815), znameniti naravoslovec, popotnik in raziskovalec, v svojem delu Oryctographia Carniolica , ki je v treh delih izšlo v Leipzigu v letih 1778 – 1789. Triglava, najvišje gore v Julijskih Alpah, se je loteval iz Bohinja. Temeljito je raziskal bohinjske gore in bil je očaran in navdušen nad bogatim, raznovrstnim rastlinjem, ki ga je odkrival na svojih turah po bohinjski okolici.

V resnici se le malo katero območje v Alpah lahko pohvali s tako raznolikim rastlinstvom! Bližina Mediterana se kaže v toploljubni vegetaciji južnih pobočij Spodnjih bohinjskih gora in Pršivca; na razmeroma majhnem prostoru imamo opraviti z zelo različnimi višinskimi pasovi vse tja do najvišjih vrhov, ki segajo daleč nad gozdno mejo; prostrani gozdovitravnikisenožeti … pa raznovrstna mokrišča – od jezerske obale Bohinjskega jezera do visokih barij … Res, na razmeroma majhnem in lahko dostopnem območju je strnjeno pravo bogastvo rastlinstva, ki pozornemu ljubitelji narave omogoča nepozabna doživetja, lepote in spoznanja.

Kjer je obilica cvetja, so tudi metulji in čebele! Bohinj je s svojo okolico čudovito območje za opazovanje metuljev, ki obletavajo cvetove. Čebelarstvo pa ima zelo dolgo tradicijo. Kot drugje v Sloveniji tudi bohinjski čebelarji skrbno vzgajajo kranjsko čebelo sivko, marljivo in ljubeznivo čebelico, ki ob bogastvu pisanega alpskega cvetja poskrbi za okusen in zelo kakovosten pridelek medu. Domačini pa znajo iz tega medu pričarati aromatične in okusne pijače in priboljške, zaradi katerih se marsikomu kar cedijo sline …

CVETOČA KULTURNA KRAJINA

Mnoge rastline se morajo za svoj obstoj in preživetje zahvaliti človeku. Tisočletno sožitje človeka in narave je v Julijskih Alpah izoblikovalo pokrajino in s tem življenjski prostor za mnoge rastline, ki ob drugačni rabi travnikov, sadovnjakov, senožeti in gozdov ne bi mogle preživeti. Velika večina travnikov v Julijskih Alpah je delo človekovih rok.

Brez skrbnega dela domačinov bi travnike prerasel gozd, ki bi višje v gorah prehajal v ruševje in skale – vse prelepo cvetlično bogastvo travnikov od doline pa do visokogorja pa bi bilo izgubljeno. Pokrajina, kot jo lahko vidimo in doživljamo danes, je nastajala dolga stoletja… da, tisočletja. Odkar se je človek naselil v teh gorah in dolinah. In to se je zgodilo že davno, kot prav zadnja leta ugotavljajo arheologi.

Živinoreja, ki je temeljila na avtohtoni pasmi goveda – bohinjski ciki, je zahtevala spoštljivo in premišljeno rabo naravnih danosti. Pozimi je bilo treba živino prehraniti s skrbno posušenim senom, pokošenim poleti. Da so čez poletje lahko pripravili dovolj sena za zimo, so v poletnih mesecih odgnali krave na pašo najprej na prehodne, nato pa na vse bolj visoko ležeče planine. Zaradi mokre klime so za sušenje sena postavljali umetelne stavbe – kozolce ali po domače stoge.

Za domovanje pastirjev pa pastirske stanove po planinah. In lesene senike za shranjevanje sena čez zimo, ko ga je bilo domov mogoče pripeljati na saneh. V bližini vasi so se vse do danes ohranili visokostebelni travniški sadovnjaki. Vse to je dalo pokrajini okoli Bohinja velik pečat – oblikovala se je žlahtna kulturna krajina izjemne lepote, na katero so Bohinjci upravičeno ponosni.

Tudi gozdove je v stoletjih človek temeljito spremenil. Danes komaj verjamemo, da je bilo marsikatero območje okoli Bohinja pred stoletji zaradi fužinarstva in oglarstva popolnoma izsekano. Naravne mešane gozdove na Pokljuki in Jelovici so zamenjali smrekovi gozdovi…

Zadnja desetletja so vnesla v način življenja velike spremembe. Kmetje opuščajo kmetovanje in rejo živine… mnogi travniki ostajajo nepokošeni. Sodobna živinoreja zahteva intenzivno pridelavo krme z uporabo umetnih gnojil, zgodnjo košnjo, preden rastline semenijo… in namesto dišečega sena v kozolcih je za živino pripravljena silirana krma. Mnoge planine so opuščene ali pa se spreminjajo v naselja počitniških hišic. Vse to bistveno vpliva na življenjske pogoje mnogil lepih in zanimivih, pa tudi redkih in ogroženih rastlin.

Za ohranitev cvetnega bogastva Bohinja in Alp sploh je izjemnega pomena ohranjanje kulturne krajine z ekstenzivno živinorejo – torej s tradicionalnimi načini pridelave sena. To pa v današnjem času ni lahko. Mednarodni festival alpskega cvetja je namenjen tudi iskanju poti za dobro sožitje človeka in narave v prihodnosti – zato, da bodo lepoto cvetočih poljan lahko občudovali tudi naši otroci!

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Triglavski narodni park (TNP) je edini narodni park v Sloveniji. Ime je dobil po Triglavu, ki se v osrčju parka dviguje najvišje (2864 m) in je hkrati tudi najvišji slovenski vrh. Ime Triglav ni povsem pojasnjeno. Nastalo je bodisi zaradi značilne podobe gore z jugovzhodne strani bodisi kot spomin na najvišje božanstvo iz časa poganstva, ki je imelo sedež na njegovem vrhu. Velja za simbol slovenstva, ki je tudi na slovenskem grbu in zastavi.

TNP se razprostira na severozahodu Slovenije ob meji z Italijo in blizu meje z Avstrijo, na jugovzhodnem delu alpskega masiva. Skoraj popolnoma se prekriva z Vzhodnimi Julijskimi Alpami. Obsega 880 kvadratnih kilometrov, kar je štiri odstotke površine Slovenije. Spada med najstarejše evropske parke; prvo varovanje sega v leto 1924, ko je bil ustanovljen Alpski varstveni park. Osrednje poslanstvo javnega zavoda TNP je varovanje narave, opravlja pa tudi strokovne in raziskovalne naloge.

Spletna stran: www.tnp.si

Spoznajte rastline Triglavskega narodnega parka

Floro Triglavskega narodnega parka lahko spoznavate  s pomočjo Spletnega iskalnika rastlin Triglavskega narodnega parka.

Iskalnik omogoča preprosto spoznavanje bogate flore Triglavskega narodnega parka. Z izborom lahko prepoznavnih znakov opazovane rastline nam program prikaže foto galerijo rastlin, ki imajo izbrane znake. S klikom na posamezno sliko se prikažejo še druge fotografije in ime rastlinske vrste. Vsaka značilnost oz. opazovani znak je tudi natančno opisan in nazorno prikazan s fotografijami. Iskalnik je nastal v sodelovanju z Univerzo v Trstu.

Na voljo je več interaktivnih vodnikov, s katerimi lahko spoznavate rastlinstvo in živalstvo Triglavskega narodnega parka. Ti vodniki delujejo po principu dihotomnega/dvovejnatega določevalnega ključa: na vsakem koraku nam ponudijo dve možnosti, ki sta po navadi tudi slikovno prikazani. Izberemo možnost, ki ustreza opazovanemu organizmu in po korakih pridemo do imena te rastline/živali. Vodniki, uporabni na območju parka so:

NATURA 2000

Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice Evropske unije. Njen glavni cilj je ohraniti biotsko raznovrstnost za prihodnje rodove. Na varstvenih območjih želimo ohraniti živalske in rastlinske vrste ter habitate, ki so redki ali pa so v Evropi že ogroženi.

Evropska unija je omrežje Natura 2000 uvedla kot enega od pomembnih delov izvajanja habitatne direktive in direktive o pticah. Slovenija je ob pridružitvi Evropski uniji določila seznam naravnih območij, ki ustrezajo merilom obeh direktiv.

Direktivi podpirata trajnostni razvoj, ki lahko zadovoljuje potrebe sedanjih rodov, hkrati pa ne škoduje potrebam prihodnjih. Na varstvenih območjih Natura 2000 direktivi ne izključujeta človeške dejavnosti. Vendar pa moramo zagotoviti, da te dejavnosti ne bodo ogrozile narave, temveč bodo – kadar bo to mogoče – njeno ohranjanje podpirale.

Spletna stran: www.natura2000.gov.si

december 23, 2017

Otepovci

Na Štefanovo se v Stari Fužini in Studorju razlegata vriskanje in zvok harmonike, nato pa se v Zgornji dolini domačini na Silvestrovo ponovno razveselijo otepovcev še v Srednji vasi, Češnjici in Jereki.

Otepovci spominjajo na pustne šeme, zaradi kožuhov, ki jih neketeri nosijo pa celo na kurente, laufarje in škoromate. Niso pa nič od omenjenega, saj otepovci ne preganjajo zime, temveč voščijo srečo, blagostanje, rodovitnost in zdravje pri hiši v prihajajočem novem letu. Čeprav se šeme zdijo marsikomu grozljive, pa njihov namen ni prestrašiti zimo ali domačine. Z norčijami prinašajo veselje v hišo.

Mladi fantje so se včasih našemili, da so se še pred vojsko poveselili in pozabavali z domačini, ki so njihov prihod v hišo po ustaljenih pravilih nagradili. Danes je ritual le malo spremenjen, fantje pa niso več vezani na naborništvo. Oblačila šem se po vaseh razlikujejo. Običajno v skupini ne smejo manjkati baba in voča, fehtar, ki nabira denarne prispevke in metlar, ki je daleč »najstrašnejši« lik, ki z metlo očisti hišo vsega slabega in mimogrede še kakšnega otroka mahne po zadnji plati. Odvisno od številčnosti skupine, pa so lahko med liki še mat, ta mlada dva, lovec, dimnikar, dohtar in novo leto.

Edini, ki ni našemljen, je harmonikar, saj se otepovci radi zavrtijo po hišah. Njihov prihod je ponavadi glasen in hrup dolgo napoveduje njihovo bližanje domačiji, kjer so predvsem otroci v nestrpnem pričakovanju. Gospodar in gospodarica jih pozdravita in ponudita dobrodošlico, za popotnico pa ne sme manjkati najboljša domača klobasa, jajca in domače žganje. Če jih kdo v hišo ne spusti, se običajno domiselno pošalijo na njegov račun.

Nekoč so si nekega kmeta tako privoščili, da je moral zjutraj svoj voz na strehi razstaviti in spusti na tla. Otepanje je vesel praznični običaj, ki kaže tudi z izborom likov na bohinjski humor in povezanost lokalnih skupnosti. Včasih so se namreč, še bolj kot danes, s kakšnim posebnim likom, ki je bil takrat malo bolj med vaškimi zobmi, in s premišljeno igro še bolj izrazito ponorčevali. Otepanje je močno prisotno v vaseh Zgornje doline in postaja vse bolj zanimivo tudi za turiste in obiskovalce Bohinja.

september 12, 2017

40 let Bohinjske planinske poti

Bohinjsko planinsko plezalno pot, ki povezuje spodnje in zgornje bohinjske gore, so v spomin na štiri može, ki so leta 1778 prvi stopili na Triglav, začrtali že leta 1977. Pot vas pelje na 36 točk planinskih vrhov in na 8 dvatisočakov. Vsem, ki prehodijo planinski del in svoje viskogorske podvige potrdijo z zbranimi žigi v knjižici, pripadata srebrni znak in diploma, za osvojene dvatisočake pa zlati znak in diploma.

Letos mineva 40 let od začrtanja Bohinjske planinske poti, na kar sta planinski društvi iz Bohinjske Bistrice
in Srednje vasi še posebej ponosni.

POHODNIŠTVO V BOHINJU

Bohinj je vedno in za vsakogar najboljše izhodišče za podajanje v svet pod Triglavom, zato so tudi Triglav najprej osvojili Bohinjci – dovolj drzni, da so si nemara rekli, da tam zgoraj pa še niso bili, pod njim pa vsak dan. Drugače tudi ni moglo biti.

Označenih planinskih poti je v Bohinju za več kot 300 km. Bohinjske planine so prepredene s potmi. V značaju Bohinjcev je, da pogledujejo gor in rinejo “grvn”. Poleti ženejo živali in se preselijo na planine delat sir, včasih pa so po planinah iskali in kopali železovo rudo. Rudarji so v Bohinj prihajali od blizu in daleč – kot danes turisti in obiskovalci naših gora. Morda so ravno zaradi paše in rude bohinjske gore odlično in množično prepredene s pohodniškimi in planinskimi potmi?

Za številne med njimi je dovolj že dobra volja in primeren gojzar, spet druge lahko predstavljajo mnogo večji izziv. Vsakomur seveda ni treba na Triglav, saj je že sprehod ob jezeru lahko pravo doživetje barv in svetlobe, čudovitih pogledov ter idiličnih
kotičkov v oazi neokrnjene narave. Bohinj pa seveda nudi neprimerno več od jezerske idile. Podajte se do slapa Savice, skozi korita Mostnice na planino Voje, na Vogel, Pokljuko, Vodnikov razglednik … Možnosti za družine in manj zahtevne pohode so neizmerne.

Z VSO DRUŽINO V HRIBE!

Bohinjske planine so odlične za enodnevne izlete ali zanimive družinske vikende v Julijcih. Pod Triglavom so številne idilične in zavarovane planine, kjer jeseni še najbolj občutite mir in spokojnost in vas planšarsko življenje neizogibno povleče v objem drugačnih časov.

240 LET OSVOJITVE TRIGLAVA

Naslednje leto bo Bohinj praznoval 240 let osvojitve Triglava. Takrat so štirje Bohinjci ali srčni možje, kot jim rečemo
v Bohinju, prvi osvojili najvišji vrh v Sloveniji. Od takrat se je nanj povzpelo že na tisoče Slovencev in drugih ljubiteljev
gora, vendar so zdaj poti označene, zavarovane in koče polne. Vseeno pa se mora tudi danes vsak planinec spoštljivo obnašati do našega očaka, tako kot so se tudi prvopristopniki.

PAMET V ROKE IN DOBER ČEVELJ NA NOGE!

Vseeno pa moramo opozoriti, da Julijskih Alp ne gre podcenjevati. Preden se odpravite v gore najprej izberite svojim fizičnim sposobnostim primeren cilj, poskrbite za ustrezno opremo (vremenskim razmeram primerna oblačila in obutev) in okrepčilo ter vnaprej predvidite možne zaplete (da vas ujame noč ali nenapovedana nevihta…).

Seveda pa nam ni treba posebej poudarjati, da alkohol in druge psihoaktivne snovi ne sodijo na planine in v gore, da se zavarovanih rastlin ne trga in ne uničuje, da s sabo v dolino odnesete smeti, in da se v gorah obnašate spoštljivo tudi do živali in drugih obiskovalcev.

september 11, 2017

100 let preboja pri Kobaridu

Prva svetovna vojna je na naših tleh pustila neizbrisen pečat in njene sledi so v Bohinju še vedno zelo vidne. Bohinj je namreč po vstopu Italije v vojno postal pomebno oskrbovalno središče za severni del soške fronte, saj je bil prometno povezan z železnico in dovolj v zaledju bojišča, da je bil izven dosega topov. Danes je bohinjska tematska pot del Poti miru, ki poteka po ostankih soške fronte in je kot del nekdanjega oskrbovalnega zaledja fronte tako tematsko kot infrastrukturno nekakšna posebnost. Na njej ne boste videli strelskih rovov, kavern, bunkerjev in vojaških utrdb, boste pa deležni številnih vojnih zgodb.

POT MIRU IN ZGODB

Celotna pot je za pohodnike lahko tudi nekajdnevni zalogaj in nas vodi od Bohinjske Bistrice do Ukanca in nato v Krnsko pogorje ter dolino Tolminke. Pot ne preseneča samo z izjemnimi naravnimi lepotami, ki jih ponujajo Julijske alpe in Triglavski narodni park, še bolj nas zna presenetiti z izjemnimi zgodbami človeške iznajdljivosti, vztrajnosti in osebnimi usodami vojakov, ujetnikov in domačinov. Tako je tematska pot svojevrsten naravni in kulturnozgodovinski spomenik.

Pogled, ki nam na tej tematski poti seže dobrih 100 let nazaj, nam slika izjemne prizore človeških naporov. V Bohinj so namreč prihajale enormne količine vojaških zalog, orožja in opreme. Vojaki, ranjenci in ujetniki so se zgrinjali v dolino v obeh smereh. Bohinj je postal ogromen logistični center s skladišči, bolnišnicami, vojašnicami, pokopališči … Tudi civilno prebivalstvo je bilo vključeno v vojaške aktivnosti in potrebe oskrbovanja bojišča – življenja vseh Bohinjcev so se temeljito spremenila.

KAKO JE ČUDEŽ PRI KOBARIDU SPREMENIL BOHINJ

Zaradi nenasitnih potreb soške fronte, so iz Bohinjske Bistrice do Ukanca potegnili ozkotirno železnico, vagone z opremo pa
so sprva vlekli konji, vendar je vojna tudi pri konjih terjala visok davek in povečane potrebe vojske ni bilo mogoče zadovoljiti brez elektrifikacije proge, zato so na Savici postavili elektrarno in progo že leta 1917 elektrificirali. Iz Ukanca do fronte so predvsem z ruskimi ujetniki postavili razvejan sistem žičnic in poti s katerimi so po bohinjskih gorah nenehno tovorili opremo.

Promet in oskrba sta bila zelo redko prekinjena. Nekatere poti so sicer bile zavarovane z ograjami, vendar so plazovi kljub temu odnesli številna življenja. Pomen Bohinja kot oskrbovalnega zaledja za 5. armado je oktobra 1917 s čudežem pri Kobaridu popolnoma usahnil, saj se je frontna linija do konca vojne premaknila v furlansko nižino. V Bohinju je tako ostala mogočna tehnična dediščina, del nje pa ni nikoli več zaživel. Tudi ozkotirna železnica do Zlatoroga v Ukancu ni obstala, danes nanjo spominja kolesarska pot ob jezeru in je tako kot oskrbovalne poti v gorah namenjena uživanju v osrčju Triglavskega narodnega parka in zato najlepši naravni spomenik miru.

STALNA RAZSTAVA: BOHINJ IN BOHINJCI (1914-1918)

Muzej Tomaža Godca, Bohinjska Bistrica

Če se odpravljate na pohod po tematski poti oskrbovalnega zaledja soške fronte, obiščite tudi Muzej Tomaža Godca, ki je ena izmed točk na Poti miru. Tam si lahko ogledate stalno razstavo Bohinj in Bohinjci 1914 – 1918, kjer je na ogled več kot 500 avtentičnih muzejskih predmetov iz soškega bojišča s poudarkom na bohinjskem oskrbovalnem zaledju soške fronte in takratnemu življenju v Bohinju, ki je bilo fronti in vojni popolnoma podrejeno.

RAZSTAVA: NJIM, KI JUNAKI SO NAJBOLJI, SVETINJE ZLATE DAJE V DAR!

Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni

Muzej Tomaža Godca, Bohinjska Bistrica

Letos mineva 100 let od konca bojev na soški fronti, ki so zelo zaznamovali tudi Bohinj. Razstava je posvečena Gorenjcem, ki so služili v avstro-ogrski vojski in bili večkrat odlikovani. Med njimi je bil tudi Bohinjec Jožef Hribar iz Češnjice. Na razstavi bodo predstavljeni nekateri polki avstro-ogrske vojske v času prve svetovne vojne, v katerem so bili večinoma slovenski vojaki, vojaški čini in oznake avstro-ogrske vojske ter izbor odlikovanj in odlikovancev.

september 10, 2017

60 let Kravjega bala

Kravji bal je legendarna Slovenska prireditev, edinstven bohinjski praznik ob vrnitvi živine, pastirjev in planšarjev s planin.

Na spletni strani Kravjega bala lahko preberemo, da se le malokdo med Bohinjci se spominja začetkov Kravjega bala, ki izhajajo iz praznovanja v poklon planšarjem, ki so gnali gospodarjeve trope krav v prelepe bohinjske planine. Že dolgo preden se je izoblikovala prireditev v Ukancu, so gospodarji v stari gostilni pri Tomaževcu v Bohinjski Češnjici vsako leto na god svetega Martina priredili zabavo za planšarje, ki so jeseni prignali svoje trope v dolino. Glas o veselici je zajel celotno bohinjsko kotlino in tista jesenska nedelja je predstavljala veselico za cel Bohinj.

Okoli leta 1925 so se domislili, da bi se ob koncu turistične sezone planšarjem pri praznovanju pridružili tudi natakarji bohinjskih hotelov in tako se je planšarski praznik iz Bohinjske Češnjice preselil v Ukanc. Dolga leta je bil to praznik za domačine, ki je privabljal Bohinjce iz obeh dolin. Peš in na vozovih so vsako leto hiteli v Ukanc na praznovanje.

Po drugi svetovni vojni (leta 1954) je bohinjski Kravji bal dobil novo vsebino in novo preobleko. Iz praznika Bohinjcev je postal tradicionalna, organizirana atrakcija bohinjskega turizma. V taki obliki se tradicionalno ponavlja vsako leto – z redkimi vmesnimi odpovedmi in letos prireditev praznuje že 60 let.

september 10, 2017

70 let GRS Bohinj

Letos GRS Bohinj praznuje 70 let delovanja (1947-2017). Prvo zabeleženo bohinjsko prostovoljno reševanje v gorah pa sega 200 let nazaj in velja za eno izmed prvih gorskih reševanj v Evropi, kar še dodatno priča o bogati tradiciji gorskega reševanja pri nas in o veliki požrtvovalnosti domačinov ter skrbi za sočloveka.

V 70 letih delovanja so bohinjski gorski reševalci opravili 1365 reševanj. Teritorij, ki ga pokrivajo, ima dve kritični točki, kjer se je do sedaj zgodilo največ smrtnih nesreč: skalna pregrada Komarče v poletnih mesecih in Vogel pozimi. V zadnjem obdobju se reševalne službe vse bolj usmerjajo tudi v osveščanje planincev, pohodnikov, plezalcev in smučarjev o nevarnostih v gorah in pomenu dobre opreme ter poznavanja lastnih zmožnosti.

Delo reševalcev je prostovoljno, in vse med sabo povezuje ljubezen do gora in ljudi, vendar ob vsakem reševanju in težavnih ter spremenljivih vremenskih razmerah vedno tvegajo tudi svoja življenja.

« Previous Entries

Naroči se na e-novice

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. VEČ