julij 2, 2018

RAZVOJ PROMETA Z ROKO V ROKI Z RAZVOJEM TURIZMA V BOHINJU

Kako so v Bohinju skrbeli za trajnostno mobilnost nekoč?

Prihod železnice

»Nova alpska železnica je velikemu svetu odprla vrsto skrivnih naravnih lepot, prave bisere stvaritve, ki so bili do sedaj zaradi svoje odmaknjenosti in često težke dostopnosti zelo malo znani. Brez dvoma pa je med najlepšimi biseri čudežne krone matere narave prekrasni Bohinj. Mogočni vršaci obkrožajo njegove dohode, kot da čuvajo skrivnostno pravljično deželo. Toda železni parni konj, ki povezuje dežele, se ni pustil ovirati – prekopal se je skozi stene vršacev, premestil hudournike in prepade in si utrl pot v pravljično deželo slovenske Švice.«

Wochein, ilustrirani turistični prospekt, 1907, str. 1

S slovesno otvoritvijo, na kateri je bil navzoč prestolonaslednik Franc Ferdinand, so 19. junija leta 1906 progo Jesenice–Trst odprli za promet. Štiri dni kasneje se je že začel redni promet s štirimi potniškimi vlaki dnevno v obe smeri.

Izgradnjo bohinjske železnice (izsek Jesenice–Trst) v letu 1906 lahko brez zadržkov poimenujemo velika prelomnica v razvoju turizma v Bohinju. Bohinj je z železnico postal bolj dostopen in s tem bolj zanimiv za obiske turistov, to pa je odprlo vrata za razvoj turistične dejavnosti v Bohinju. Ni naključje, da je leto po otvoritvi nastalo Turistično društvo, ki ga smatramo za začetek organiziranega turizma v Bohinju.

Nove možnosti, nova ponudba in nove ideje

Pozimi 1909–1910 je tržaška direkcija državne železnice organizirala ob nedeljah in praznikih poseben športni vlak iz Trsta. Karte za vlak so prodajali po nižji ceni. Z vlakom je pogosto prišlo več kot 1.000 Tržačanov. Pojavili so se domači izvoščki (fijakarji). Na zahtevo Deželne zveze je radovljiško okrajno glavarstvo zahtevalo označitev voz s številkami in uvedbo fijakarske tarife.

Prvi omnibus (tedanje ime za avtobus) za 10 potnikov je redno vozil v Bohinj že v času gradnje predora. Poleti 1911 so v dogovoru z Ministrstvom za javna dela vpeljali vožnjo z omnibusi do jezera. Za bolj prijetno, malce drugačno pot od Ribčevega Laza do Ukanca je poskrbela Bogomila, čoln, ki je dvakrat dnevno prevažal ljudi od cerkve sv. Janeza do Ukanca in nazaj.

Z vlakom na Triglav

V začetnem navdušenju po odprtju proge se je porodila tudi ideja o gradnji železniške proge na Triglav. Leta 1907 sta dr. inž. Fritz Steiner in inž. M. Klodič (z nadimkom Planinski) skupaj izdelala načrt v dveh različicah. Izhodišče je bilo v obeh primerih železniška postaja Bohinjska Bistrica. Po eni različici naj bi speljali cesto severno od Save, po trasi bivše ozkotirne železnice, za sv. Janezom, ter preko Uskovnice na Velo polje. Naprej bi vozila na vrh Triglava žičnica.

Druga različica je predvidevala ozkotirno adhezijsko progo od železniške postaje Bohinjska Bistrica do doline Voj. Od tod bi tekla zobata železnica preko Velega polja, Kredarice do tik pod vrhom Triglava. Zobate železnice so tedaj že obratovale drugod po alpskih deželah. Med Kredarico in vrhom Triglava naj bi železnica potekala predvsem pod zemljo. Julija 1907 je železniško ministrstvo podelilo koncesijo dr. inž. Steinerju, da bi pričel s tehničnimi predpripravami. Na srečo projekta niso nikoli uresničili; verjetno ni bilo denarja zanj.

Ozkotirna vojaška železnica Bohinjska Bistrica–Ukanc (Zlatorog)

Pomladi in poleti leta 1915 so iz Bohinjske Bistrice do Zlatoroga v Ukanc vozile dolge kolone vprežnih voz. Vožnja z vozovi je bila zasilna rešitev, čeprav je bilo zaposlenih veliko ljudi in vprežne živine, je bil učinek premajhen.

Zato so 6. oktobra 1915 začeli graditi vojaško konjsko železnico (Pferdefeldbahn) Bohinjska Bistrica – Ukanc (Zlatorog). Ozkotirno železnico je jeseni 1915 zgradila avstro-ogrska armada, njena 8. železniška četa iz železniškega polka. Tir so položili na južnem robu obstoječe ceste. Proga je bila dolga 13 kilometrov, široka 60 cm z nagibom 6%. Vseh tirov z izogibališči (pet izogibališč) vred je bilo 15,7 kilometra. Zmogljivost proge je bila 200 ton dnevno. S prevozi so začeli pozno jeseni leta 1915.

Leta 1917, v četrtem vojnem letu, je vedno bolj primanjkovalo konj in konjske krme. Poveljstvo se je odločilo, da železnico elektrificira. Zgradili so novo električno centralo pri Savici. Od elektrarne do železniške postaje Bohinjska Bistrica so speljali daljnovod z aluminijastimi žicami. Elektrifikacija ozkotirne vojaške železnice je potekala med 30. aprilom in 27. julijem 1917. Do Ukanca in nazaj je dnevno vozilo pet vlakov, od tega dva poštna. Vožnja v eno smer je trajala dve uri. Avstro-ogrska vojska je železnico upravljala do 4. novembra 1918.

Dve leti po vojni so še vozili turiste do jezera, nato pa so ozkotirno železnico v letu 1920 podrli. Ostalina nekdanje železniške povezave do Ukanca še vedno leži pod muljem na dnu Bohinjskega jezera, kamor je leta 1917 po iztirjenju v jezero padel transportni vlak za oskrbovanje vojakov na Soški fronti.

Vir: Knjiga BOHINJ, leto 1914–1918 med fronto in zaledjem (Tomaž Budkovič)

Z začetki razvoja vzporedno tudi želja po zaščiti

Dve leti po tem (leta 1908), ko je železnica odprla Bohinj v svet, v času nacionalnega boja med Slovenci in Nemci, je slovenski znanstvenik, naravoslovec in seizmolog dr. Albin Belar predlagal, da bi dolino Triglavskih jezer zavarovali. S tem bi nastalo prvo zavarovano območje na področju današnje Evrope. Kljub temu, da je komisija pozitivno ocenila predlog, ideja ni bila sprejeta. Vendarle ni zamrla, leta 1924 je bil z ustanovitvijo Alpskega varstvenega parka zaščiten del območja Triglavskega narodnega parka, ki so ga z obsegom bližnje okolice Triglava in doline Triglavskih jezer leta 1961 preimenovali v Triglavski narodni park, ki spada med najstarejše evropske parke.

Prevoz včasih in danes

Danes smo z avtobusom iz Bohinja v Lescah v slabih 40 minutah. Še pred dobrimi 60. leti bi si morali vzeti za to pot bistveno več časa. Omnibus je tedaj odpeljal iz Bohinjske Bistrice ob 5.45 uri in prispel na železniško postajo v Lescah ob 8.30 uri. Cena prevoza brez prtljage je stala 2 kroni. Tudi razdalja od Bohinjske Bistrice do Zlatoroga je bila za omnibus velika. Iz Bistrice je odpeljal npr. ob 14.10 in v Zlatorog prispel ob 15.40 uri.

PROMET DANES

Naroči se na e-novice

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. VEČ