april 27, 2018

BOHINJSKO STAVBARSTVO IN ARHITEKTURA

Bohinj slovi kot eno izmed etnološko najbolj zanimivih območij na Slovenskem.

Bohinj skozi oči arhitektov: intuitivno znanje povezano z bogatim izročilom, uporabnostjo in jasnim namenom nevsiljivo umeščeno v razgibani svet Julijskih Alp – stavbna dediščina dokazuje, da Bohinj ni stal ob strani v kulturni zgodovini.

V Bohinju si lahko ogledate različne tipe stavbarskih in arhitekturnih mojstrovin iz različnih časovnih obdobij. Vsa pomembna nepremična dediščina je povezana s prostorom v katerem je nastala, izredno funkcionalna ter hkrati prijetna za oko. Domišljene stavbne rešitve, gradbeni materiali in poslikave so, skladno z časom nastanka, vsaj vzporedne umetnostnim tokovom na Gorenjskem, če že ne kažejo naprednih elementov. V nadaljevanju pa izpostavljamo samo nekaj zanimivih in najbolj vidnih posebnosti.

BIVALNA KULTURA BOHINJCEV

Če si želite spoznati tipično bohinjsko hišo, ki se, v primerjavi z drugimi tipi hiš, ponaša z izredno proporcionalno skladnostjo, vam priporočamo obisk Oplenove hiše v Studorju. V muzeju si lahko med drugim ogledate tudi edino še uporabljano črno kuhinjo v Bohinju. V Planšarskem muzeju najdete tipičen planinski stan, v Muzeju Tomaža Godca pa edino rekonstrukcijo usnjarske obrtne delavnice v Sloveniji.

BOHINJSKA HIŠA

Tipično Bohinjsko hišo se od drugih ločijo skladna razmerja med lesom in zidom, med polnim in praznim, med višino strehe in zidu ter med dolžino in širino hiše. Bohinjska hiša se je razvijala od zgodnje enoprostorne lesene stavbe s preddverjem (iz približno 10. stoletja), preko različnih oblik dvo- in večprostornih stavb do končne strnjene in stegnjene bohinjske domačije, ki se izkristalizira v 18. in 19. stoletju.

Pod isto streho združuje stanovanjske in gospodarske prostore. Gradbeni material sta (bila) kamen in les – obojega je v Bohinju na pretek. Lesen je bil skedenj z ganki, z lesom (skodlami) so pokrili tudi streho.

Gospodarji in gospodinje niso skrbeli samo za funkcionalnost hiše in objektov temveč tudi za njihovo lepo zunanjost – vhodna vrata so bila mogočno obokana,okna so imela kamnite okvire in bila so prekrita s kovanimi mrežami, ganki so bili umetelno rezljani, vse skupaj pa je bilo okrašeno z veliko živo pisanega cvetja (kar je še danes pogost pojav) – zlasti nageljnov. Lep primer bohinjske hiše je Oplenova hiša v Studorju.

POSEBNOSTI KMEČKIH IN GOZDARSKIH OBJEKTOV

Ko govorimo o Bohinju, nikakor ne moremo mimo enega najbolj značilnih simbolov Slovenije – kozolca ali stoga, kulturno krajino krasijo tudi seniki in svisli. V planinah pa je posebnost izpostavljen starodavni stan na kobilah ter druge stavbe, ki so nastajale v planinskih naseljih v sredogorju in visokogorju.

V dolini so bile včasih edine zidane stavbe kašče, izrednega pomena pa so tudi žage in čebelnjaki. Med stavbno dediščino izrednega pomena pa se šteje tudi najstarejša še stoječa gozdarska žičnica v Evropi in sicer Pantzova žičnica v Blatnem grabnu s Soteski.

KOZOLCI – STOGOVI – TOPLARJI

Ko govorimo o Bohinju, nikakor ne moremo mimo enega najbolj značilnih simbolov Slovenije – kozolca ali stoga, ki mu v Bohinju rečemo “stoh”. Stogovi, še posebej toplarji, razkrivajo večstoletno tesarsko tradicijo Bohinja. Enojni ali dvojni kozolci so specifično zgrajeni in prilagojeni za svojo namembnost (za sezonsko uporabo) – za sušenje v času košnje, žetve ali pa za spravilo sena. Stogovi toplarji so zračni, nadstropni, prečiščene konstrukcije in hkrati polni zanimivih tehničnih in likovnih rešitev. Kozolci stojijo v bližini naselij, nad polji in travniki, pa tudi v samih naseljih.

Ohranjena, nespremenjena namembnost in uporaba lokalnega gradiva ter izročilo potrjuje gospodarsko utemeljenost in smotrnost kozolce ter hkrati izpričuje odnos domačinov do svojega okolja.

SENIKI IN SVISLI

Seniki in svisli so manjše stavbe za spravilo sena na oddaljenejših travnikih, senožetih, rovtih in košenicah. Če so kozolci likovno dodelani in elegantno vpadljivi, potem za te stavbe velja, da so polne trdne skladnosti in ubranosti. Ponavadi so polne sena, ki čaka, da jih v zimskih mesecih kmetje odpeljejo domov za krmo. Postavljeni so na kamnit temelj, stene so zložene iz okroglih brun ali desk, vse skupaj pa je pokrito z dvokapno leseno streho.

POSELITEV PLANIN: STANOVI, HLEVI IN SIRARNE

Za planine v Bohinju so značilne lesene ali kamnite hišice in stanovi, namenjene pastirjem in planšarjem. Stanovi v visokih planinah so nadstropne enoprostorne brunarice, ki spadajo med zelo stare stavbe Osrednjih in Vzhodnih Julijskih Alp. Oblike stanov so zelo različne – se pa vedno idealno prilagajajo terenu. Stavbe so postavljene na dveh, štirih ali več stebrih (kobilah), prostor, ki s tem nastane, pa je bil namenjen zavetju za živino, ki so ga včasih zaprli z zidom. Nadstropnim stavbam so začeli zaradi večjega števila živine začeli dodajati enokapne strehe. V podstrešnem delu so shranjevali krmo. V stanu je bilo odprto ognjišče (ki je bilo v preteklosti leseno) ter pograd  in klopi, ločen prostor pa je bil namenjen shranjevanju mleka in mlečnih izdelkov.

Na zgornjih in spodnjih planinah (dober primer je dolina Voje, planina Blato, Uskovnica, ….) so nastajala pastirska “naselja”, kjer je zaradi oddaljenosti arhitektura strogo premišljena, podrejena namembnosti in uglašena z zahtevami srenjske skupnosti. Poleg stanov so postavljali tudi preproste hleve in sirarno. Sirarne (po bohinjsko sirarce) so najmlajše stavbe na bohinjskih planinah. So večje od pastirskih stanov in hlevov ter postavljene na sredo pastirskega selišča. Vedno so zidane in imajo navadno dva prostora: sirarno oziroma prostor za predelavo mleka ter klet (z zidanim koritom za slanamurjo ter police za shranjevanje sira), novejše v nadstropju celo prostore za sirarja (majarja ali majarico) ter pomočnike. Do sirarne je danes navadno napeljan vodovod, svoje dni pa so morali pastirji nositi vodo v sirarno v lémpah. V večjem prostoru je običajno ognjišče z velikim bakrenim kotlom, obešenim na vratilu.

KAŠČE

Kašče so bile zidane stavbe, ki so jih uporabljali za shranjevanje hrane in pridelkov. Zunanjost kašč si lahko ogledamo v Srednji vasi in na Ravnah.

GRAVITACIJSKE GOZDARSKE ŽIČNICE IN ŽAGE

Za spravilo lesa iz Pokljuke in Jelovice so v prejšnjem stoletju za tisti čas zelo napredne žičnice. Štiri žičnice je skonstruiral in zgradil Lambert von Pantz (med drugim tudi eno na Komarčo in drugo na Gorjuše), edina ohranjena pa je Pantzova žičnica. Pantzova žičnica je najstarejša še stoječa gozdarska žičnica v Evropi. Spodnja postaja se nahaja v Soteski ob Blatnem grabnu tik ob glavni cesti. Stara žičniška pot, ki povezuje objekte spomeniško zaščitenega žičniškega sistema je zanimiva tudi za pohodnike, saj vas najprej popelje do barij na Rovtarici, v nadaljevanju pa nad prepadna pobočja Jelovice.

Ob obilici lesa so seveda gradili tudi žage, s katerimi so obdelovali les. Lepa primera starih žag sta danes Andrejčeva žaga in mlin v Stari Fužini ter Košmrljeva žaga v Jereki.

SAKRALNA DEDIŠČINA

V Bohinju si ogledate kar deset cerkva, ki so umetnostno in zgodovinsko pomembne. Vse stojijo na mikavnih lokacijah:  sredi travnika, na koncu vasi, na vzpetinah ali pa ob obrežju jezera. Biser med njimi pa je seveda več kot 700 let stara cerkev Svetega Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru.  V vsaki vasi pa lahko najdete vsaj eno ali celo več ličnih kapelic.

Bogastvo sakralnih objektov so so freske, oljne slike, tabelne slike, kipi, rezbarski izdelki in razni umetnoobrtni predmeti v steklu, lesu, kamnu ali kovini.

Podružnične cerkvice so bolj zanimive in imajo nekaj skupnih značilnosti: imajo čebulaste zvonike, znotraj t.i. zlate oltarje, gotske freske in arhitekturne prvine; v cerkve, pokrite z macesnovimi skodlami, vstopamo skozi lope,tlakovane z rečnimi kamni in skozi portale, iz zelenega peraškega kamna. Pri Sv. Janezu in na Nemškem rovtu sta naslikana grba briksenških škofov.

Naroči se na e-novice

Z nadaljnjo uporabo strani se strinjate z uporabo piškotkov. VEČ