Muzeji v Bohinju
Kulturna dediščina Bohinja
Kulturna dediščina Bohinja priča o tem, kako težko je bilo življenje v starih časih na tem prelepem območju pod Julijskimi Alpami.
Zgodovina planinstva v Bohinju
Planinstvo v Sloveniji ima izjemno zanimivo in bogato zgodovino. V klasično dobo alpinizma, ki jo označuje osvajanje najpomembnejših gorskih vrhov Evrope, vstopa s Triglavom, točneje, z njegovo bohinjsko stranjo.
Triglav je pomembna gora v evropskem in svetovnem pomenu, mogočen mejnik na jugovzhodu verige Alp, izjemen v podobi in kulturno-zgodovinskem pomenu.
Triglav
Triglav je pomembna gora v evropskem in svetovnem pomenu, mogočen mejnik na jugovzhodu verige Alp, izjemen v podobi in kulturno-zgodovinskem pomenu.
Njegov vrh je bil prvič osvojen dne 26. avgusta 1778, to je 8 let pred Mont Blancom, 22 let pred Grossglocknerjem, celih 87 let pred Matterhornom ter 79 let pred ustanovitvijo prve planinske organizacije na svetu (Anglija) in 94 let pred nastankom prvega planinskega društva v Sloveniji, bohinjskih Triglavskih prijateljev. Prvi vzpon na vrh torej ni povezan z nikakršnim posnemanjem ali tekmovanjem z drugimi, temveč je izvirno, samostojno in pionirsko raziskovalno dejanje.
Štirje srčni možje
Čast prvih, ki so se povzpeli na vrh Triglava gre Bohinjcem (Luka Korošec, kmet in rudar s Koprivnika, Matevž Kos, rudar z Jereke, Štefan Rožič, lovec s Savice in Lovrenc Willomitzer, ranocelnik iz Stare Fužine).
Zgodovina planšartva v Bohinju
Planšarstvo, katerega začetki segajo v 13. stoletje, in z njim povezano sirarstvo je skozi zgodovino predstavljalo temelj kmetijstva v Bohinju. Premalo obdelovalnih površin, dolge zime, kratka poletja so bili razlog, da so se prebivalci v večji meri ukvarjali z živinorejo (krave, koze, konje, ovce). Mleko in mlečni izdelki so bili dolga časa glavna osnova vsakdanje prehrane.
Planine
Podatki govorijo, da je v preteklosti delovalo približno štirideset planin. Razdeljene so bile na senožetne planine, srednje planine in visoke planine. Tako so pastirji spomladi začeli pasti na senožetnih planinah, ki so ležale najnižje. Potem so živino gnali na srednje in visoke planine, jeseni pa v obratnem vrstnem redu spet nazaj v dolino. Zaradi velike odvisnosti kmečkega gospodarstva od planšarske živinoreje se je v Bohinju vse do druge polovice 20. stoletja ohranila najstarejša oblika t.im. individualnega pastirstva.
Vojne vihre v Bohinju
Bohinj je med prvo svetovno vojno postal etapno območje – prehodni pas med zaledjem in bojiščem. Ker leži ob bohinjski železnici in ker ni bil v dosegu italijanskega topništva, je Bohinj postal zbirališče za vojake, s katerimi so krpali izgube na soški fronti. Odtod so jih pošiljali na območje Tolmina in Krna.
Jeseni 1915 se je tu zbralo več tisoč vojakov prehodnih formacij. Mnoge so šele v Bohinju izurili za vojskovanje in jih nato poslali na bojišče. Bohinj je služil tudi kot počivališče za ranjene in bolne vojake. Bil je oskrbovalna pot za severni del 15. korpusa, to je 50. divizija, ki je zasedala fronto od Batognice do Mrzlega vrha v krnskem pogorju.
Železarski pečat
Ajdovski gradec, kamor je največji slovenski pesnik postavil svojo epsko pesnitev Krst pri Savici, v kateri na svoj pesniški način opisuje pokristjanjevanje, je tudi bogato arheološko najdišče. Lahko bi rekli, da je Ajdovski gradec simbol železarstva v Bohinju. In prav železarstvo je tisto, ki je bilo več kot 2500 let odločujoč dejavnik pri razvoju Bohinja.
V 16. stoletju se je železarstvo, fužinarstvo v Bohinju izredno razmahnilo. Nastali so železarski obrati v Bistrici na Pozabljenem in v Stari Fužini (Staro kladvo). Proizvodnja železa se je zaradi vse večjih potreb spremenila, kar je bila zasluga laških kovačev, ki so se v Bohinj preselili iz Furlanije Julijske krajine.
Leta 1777 je fužine kupil Žiga Zois, kulturni mecen, mineralog, metalurg in gospodarstvenik. Zois se je z vso vnemo posvetil ukrepom za izboljšanje gospodarskega položaja bohinjskih fužin. Staro ozko pot skozi Štenge, ki je do takrat povezovala Bohinj z ostalo Kranjsko, je dal povečati in tako je nastala 3m široka pot na desnem bregu Save. V bohinjske obrate je uvedel nov rudarski red, s čimer je skušal izboljšati oskrbo fužin z rudo. Dal je narediti most čez potok Mostnico, ki ga danes poznamo kot Hudičev most.
Bohinjsko stavbarstvo in arhitektura
V Bohinju si lahko ogledate različne tipe stavbarskih in arhitekturnih mojstrovin iz različnih časovnih obdobij. Vsa pomembna nepremična dediščina je povezana s prostorom v katerem je nastala, izredno funkcionalna ter hkrati prijetna za oko. Domišljene stavbne rešitve, gradbeni materiali in poslikave so, skladno z časom nastanka, vsaj vzporedne umetnostnim tokovom na Gorenjskem, če že ne kažejo naprednih elementov.
Otepovci
Otepovci spominjajo na pustne šeme, zaradi kožuhov, ki jih neketeri nosijo pa celo na kurente, laufarje in škoromate. Vendar niso nič od omenjenega, saj otepovci ne preganjajo zime, temveč voščijo srečo, blagostanje, rodovitnost in zdravje pri hiši v prihajajočem novem letu. Čeprav se šeme zdijo marsikomu grozljive, pa njihov namen ni prestrašiti zimo ali domačine, temveč z norčijami in domačo glasbo prinašajo veselje v hiše domačinov.