Konec maja in junija se narava v Bohinju razcveti. Za pomlad v Julijskih Alpah je v tem koncu to njen zadnji vstop v slovensko alpsko sceno. In kar naenkrat se ta zapoznela pomlad odene v vso razkošje barv. Iz nje nanadoma zavre življenje. Vse se širi navzven, navzgor, navzdol, na stran, na vse konce in kraje. Zdi se, kot da hodimo skozi najlepše obdobje našega življenja, začenja se nov cikel, nova reinkarnacija. Optimizem novega življenja je prvi čudež pomladi.
Barve, ki se od daleč v minutah spreminjajo zaradi svetlobe in senc, od blizu pa se spreminjajo z vsakim korakom, domačine navdajajo z željo po delu okrog hiše, na poljih, v gozdu. Živali vzgajajo svoj novi zarod. Optimizem navdihuje naše osebne načrte in velikodušno razširja našo realnost v pričakovanju, da bomo dosegli vse zastavljene cilje, ki jih zbiramo kot cvetlice za šopek. In vedno si rečemo: “To in to in še to bom naredil…” Optimizem prebivalcev je drugi čudež pomladi.
Opiti od pomladi ali začetka poletja ne razmišljamo trezno. Preplavljeni smo z adrenalinom, ki ga sprožajo dogodki v naravi in pred nevihtna napetost. Vse je medsebojno povezano, vse brbota in vre. Zavedamo se, da nas v tem času nenehno nekoliko zanaša in da bi radi z začrtane poti stopili še malo bolj na stran, naredili še to in ono, naše misli pa bliskovito preskakujejo med tem, kar smo, in tem, kar nismo. V tem prehodnem obdobju med pomladjo in poletjem smo ujetniki pozitivizma, vsi smo hkrati malo filozofi in umetniki, nihče ne prezira lepote, ki nas obdaja z energijo optimizma. Rečemo si: “Kako lepo je! Doma smo v lepih krajih.”
V tem času poteka Mednarodni festival alpskega cvetja, kamor obiskovalci prihajajo, da bi videli prvi čudež pomladi. Na festival barv pridejo iskat lepoto, romantične podobe pokrajine in sveti popotniški gral – sanjski ideal počitnic in nova presežena pričakovanja. Hvaležni so, da svet utopične naravne idile še vedno obstaja. Optimizem obiskovalcev je tretji čudež pomladi.
Minilo je že 100 let od ustanovitve prvega Varstvenega naravnega parka, predhodnika današnjega Triglavskega narodnega parka. Pobude dr. Albina Belarja za zaščito doline sedmerih triglavskih jezer segajo še dlje nazaj in so povezale optimizem narave, ljudi in obiskovalcev pod skupno zastavo zaščite naravnega okolja, skrbi domačinov zanj in spodbujanja obiska. Belar je čutil optimizem, iz katerega se je rodil eden najstarejših evropskih naravnih parkov. Poznal je izjemno pozitivnost narave, ki se vsako leto znova prebudi v razkošju, ki ga ustvarja brezmejnost volje. Poznal je optimizem domačinov, ki so v ta svet vstopali previdno in nežno. Takšen optimizem je ohranil za obiskovalce in ga z dediščino Triglavskega narodnega parka še danes prenaša naprej.
Danes Mednarodni festival alpskega cvetja (MFAC) promovira optimizem narave, domačinov, ki nikoli ne obupajo, in obiskovalcev, ki to prepoznajo in iz festivala črpajo nove moči skozi spoštljivost, ki jo navdihuje obilje in nov cikel življenja.
Mar ni neverjetno, kako se nam zdaj zdi samoumevno, da je razmišljanje Belarja pripeljalo do ustanovitve TNP-ja, do MFAC-a in da se optimizem še vedno širi med obiskovalce ter v njihovo zavest? MFAC, ki je začel kot majhen lokalni bohinjski festival, je zdaj doma v vseh Julijskih Alpah. Širi poslanstvo varovanja okolja, kjer so samonikle cvetlice samoumevne, zaradi človeka, ki sobiva z naravo in z njima optimizem koraka naprej.
Optimizem že ves ta čas izvažamo med domačine in alpske skupnosti, obiskovalce in inštitucije. Zahvaljujoč Albinu Belarju, 100. letom Triglavskega narodnega parka in že 18. Mednarodnemu festivalu alpskega cvetja vemo, da nas vedno znova navdihuje isti optimizem, ki se ga najbolj čuti ravno vsako pomlad.
